Odkrito o postavljanju meja z Aljošo Bagolo

Živijo in dobrodošli v četrtem delu podkasta Odkrito o skritem, ki ga snemamo v Triglav Labu. Gost tokratne epizode je Aljoša Bagola. Aljoša, bil si dolgoletni kreativni direktor pri oglaševalski agenciji Pristop, kjer si prejel številne nagrade za svoje delo v oglaševalski industriji. Zadnja leta pa te lahko spremljamo kot govorca in avtorja knjig »Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke« in »Srečo, prosim«, ki sta izšli pri Mladinski knjigi in v katerih s svojo osebno izkušnjo z izgorelostjo, stresom in osebno preobremenjenostjo spodbujaš bralce k iskanju pozitivnega pristopa v življenju in samomotivacije. Veliko pozornosti posvečaš tudi razvijanju čustvene inteligence in zavedanju lastnih čustev. V obeh knjigah ponudiš bralcu praktične nasvete in tehnike, ki jih lahko uporabi za izboljšanje svojega življenja in duševnega zdravja. Aljoša, dobrodošel. Kako si? Odlično, hvala. Hvala za povabilo. V veliko veselje mi je biti danes tukaj s tabo in kramljati. Upam, da o veliko pozitivnih stvareh. Hvala tebi, da si prišel. Da si sprejel vabilo – res sem vesela, da boš moj sogovornik. Veselim pa se tudi tvoje nove knjige, katere naslov je »Ne! Je moč«, in je res še ena tvoja odlična knjiga. Zdaj pa začniva z vprašanji. Pri osnovah. V tvoji novi knjigi odmeva misel »Ne copy + paste, koplji fejst«. Kaj to pomeni? Jaz se zelo rad igram z besedami. Se pravi, vse tiste odmerke kreativnosti svoje nekdanje kariere sem usmeril v pisanje, predavateljstvo in tako je moje občinstvo navajeno, da je kdaj, pa ne ravno zagonetno, ampak sporočeno na način, da je treba malo premisliti. Misel »Ne copy + paste, ampak koplji fejst« se nanaša mogoče na simptomatiko sodobnega časa, ker smo tako očarani z vsem, kar nas obdaja, ljudmi, ki določajo standarde: kaj moraš biti, koliko moraš zaslužiti, kakšno mora tvoje življenje biti. Da v to nekakšno iluzijo ali v ta navodila brez premislekov zagrizemo in se jih trudimo posnemati. Svetujem, da ni treba kopirati, ni treba posnemati in živeti svojega življenja na način, da je utirjeno po zgledu drugih, ampak da pobrskaš po sebi in se dokoplješ do svoje edinstvenosti. Verjamem, da je vsak izmed nas zelo unikaten, in zato pravim – boljše ne biti ponaredek, ampak tisto drugo, kar se skriva v tej besedi, in to je redek. Te tvoje so tako pametne. Oprosti, v celotni knjigi, nekateri stavki so res vau. Hvala. Včasih se mi posreči. Velikokrat se ti posreči. Lepo je vedeti.

Zakaj je tako pomembno, da se že v mladosti poglobimo vase in odkopljemo to svojo stran, poslušamo svoje občutke, želje in se ne oziramo na druge, na trende, na družbene zahteve, na projekcije neuresničenih želja svojih staršev? Veliko je vsega. Ljudje smo, če gledamo evolucijo, razvili neka ravnanja, neke programe, ki so veliko močnejši od naše lastne volje in nam diktirajo, kako se obnašamo. Potem je tu še psihoevolucija, s katero smo razvili ogromno čustev; tako neprijetna kot prijetna. In na eni točki ta neprijetna čustva postanejo negativna. Postanejo neprimerna in so za vzgojo prepovedana. Pogosto slišimo: »Kaj se dereš, tiho bodi, ne ugovarjaj.« Tako veliki del tega, kar smo po naravi – in veliki psiholog Carl Jung pravi, da smo otroci rojeni kot celovita bitja. Se pravi, da sporočamo, kar smo, v danem trenutku se izrazimo, kot se moramo izraziti, in nimamo nobenih zadržkov in ovir pri sporočanju. Potem pa nas morajo starši z vzgojo kultivirati ali civilizirati in zato pride na vrsto ogromno ne-jev, ogromno prepovedi in cenzure. In korak za korakom se začnemo zanikati. Vsa čustva, ki so bila popolnoma legitimna, kot so jeza, sram in krivda, postanejo prepovedana in neprijetna. Ko pa se pozneje zalotimo pri teh občutkih, mislimo, da je z nami kaj narobe. Takoj se vklopi starševski glas: tega ne sporočaj, bodi tiho, ne ugovarjaj, ne deri se. Deremo se, ko smo jezni. Ko jeze ne znamo več zdravo izražati, v nas začne brbotati, postajamo ekonom lonec. V nas vre in temu podžge še življenje z vsemi svojimi zahtevami, izzivi in preizkušnjami. Potem si mi rečemo: »Aha, ta ekonom lonec je zdaj zelo naporen, si bom našel ventile.« In potem odpiramo gumb, kjer sili ven para, in to so rekreacija, šport, odvisnosti, kot so video igrice, alkohol in tako naprej. To ni vedno najbolj zdravo. Šport in rekreacija, ja, v zdravi meri. Ko delujemo na takšen način, temu rečemo, to je življenje, in vidimo, da so moji starši tako delovali, stari starši so na takšen način funkcionirali in potem mora biti to recept, ki se ga moram držati tudi jaz. Če pristanemo na to iluzijo ali na to kolektivno halucinacijo, da je to pač življenje, potem se nekako samoobsodimo na to ponavljanje vzorcev, na to predajanje te štafetne palice naprej. Če pa se ustavimo ali pa nas ustavi življenje, tako kot je mene izgorelost, smo se prisiljeni ozreti v to, kaj se v nas dogaja, kako se lahko s tem spoprimemo, in potem kmalu, ko stikamo v temi in v tej silovitosti preizkušnje za čim, kar bo delovalo, kar bo imelo vzrok in zatem blagodejno posledico, ugotovimo, da lahko v resnici veliko več počnemo na bolj zdrav način, manj prepovedan način, in ko se začnemo izražati in se dokopljemo tudi do čustev, se počutimo bolje. Dandanes se ogromno ljudi zbudi v občutju, da so jezni, potrti, razočarani, ljubosumni, zavistni, preobremenjeni z vsem. In seveda po tej stari recepturi boš kaj naredil? Potlačil boš vse, tiščal boš to na stran, vzel boš telefon, gledal vznemirljivosti novičarskih strani, družbenih omrežij in tako naprej. Če čustev ne izrazimo, nas v nekem določenem obdobju začnejo šikanirati, sabotirati. Zato je pomembno, da se začnemo ukvarjati s sabo dovolj zgodaj. Problem je tudi, da ljudje, ki spremljajo družbena omrežja, medije, se velikokrat poskušajo primerjati z ljudmi, ki jih spremljajo. Tudi jaz imam ta problem. Sem vzor mladim puncam in vedno govorim, da morajo biti takšne, kot so, kot želijo biti. Zelo pogosto pa to razumejo kot: »Moramo biti kot Kaja.« In se potem ne strinjamo. Jaz zelo podpiram to, da se ne strinjamo. Sem takšna, kot sem, ti si takšna, kot si. Zdi se mi zelo pomembno, da poudarjamo, da je vsak človek unikaten, individualen ter da te ne more podrediti noben trend, da moraš biti takšen ali drugačen. Tukaj se lahko vrneva k izhodišču, kjer narava v nas prednaloži res močne programe, po katerih delujemo. Zanimivo je, da je eno izmed najpomembnejših preživetvenih orodij v naših možganih vzgib posnemanja in primerjanja. V plemenih, v davnih skupnostih je to služilo temu, da so se otroci dovolj ozirali po starejših, ki so jim postali vzor. Razvili so navade, obnašanja in ravnanja, s katerimi bi koristili plemenu. Zanimivo, ker v kontekstu družbenih omrežij se veliko pogovarjamo o dopaminu, o nevrotransmitorju, ki ustvari vzhičenost, tako imenovano umetno srečo. Dopamin je v prvi vrsti namenjen temu, da se sproži zato, da utrdi dobre navade. Se pravi dopamin se izloča v pričakovanju nagrade, ko mi kaj naredimo in pričakujemo, da nas bodo starši pohvalili. To je ta občutek, ko si prvič ponosen nase. Vsi vemo, kako to dobro dene. To je ta mogočni biološki predpis, ki pomaga, da otroci poberejo dobre stvari od staršev oziroma takšne, ki plemenu koristijo. Predvidevam, da so tvoje oboževalke malo mlajše od tebe ali precej mlajše, zgodnje najstnice. Tukaj je ta vzgib zelo prisoten. To vidim tudi pri svoji hčerki. Ona je sicer malo mlajša, enajst let, ampak je že najstnica v zametkih in vidim, kako vsrkava in kako so ji vzornice pomembne ter kako se želi obnašati kot one. Temu se je zelo težko izogniti. Ko si dopustimo, da komu pripadamo ali da smo komu podobni in vemo, da se še nismo čisto odkrili, se mi zdi, da je to nekakšen zdrav potek odraščanja. Potem pride seveda ta poznejša mladost ali pa mlajši odrasli v dvajsetih. Takrat pa že začneš odkrivati, jaz sem pa to, to, to in to. Kar pa je še zanimivo, kar ti bo mogoče prijetnejše pri tem, je, da ljudje v svojih vzornikih prepoznamo svoj zaklad, ki pa si ga še ne upamo pokazati svetu. In to mi je takšna lepa misel, da ti koga občuduješ ali pa ti je vzornik zato, ker ima nek isti … Vidiš sebe v njem. Točno to. Nekaj, kar je v tebi zakopano, ti pa se tistega še sramežljivo oklepaš in si rezerviran pri tem, da bi to delil s svetom. Jaz, ko sem bila najstnica, sem imela ogromno vzornikov, in bi rekla, da sem postala skupek vsega tega, kar mi je bilo všeč, in da sem zdaj to, kar sem. Tako, da tudi jaz nisem originalna. Nihče ni. Mislim, vsak je, pa nihče ne more v celoti biti. Točno tako. Ljudje vseeno moramo pripadati, moramo biti razumljeni. Zanimivo je, da je strah pred delanjem napak spet posledica teh mehanizmov. Npr. če se nekdanji člani plemena niso prilagajali, posnemali prevladujočih navad, so s tem začeli kršiti norme in pravila plemena in so delali napake. In s tem so ogrozili varnost plemena. Večino teh, ki so delali napake, je pleme izločilo in v nemilosti narave niso preživeli. In zato, ko nas je strah napak, prevzemanja odgovornosti, se v nas aktivira ta pradavni strah, da nas bo pleme izvrglo in da bomo umrli. In zato je izločenost ali stiska, ko koga šikanirajo na družbenih omrežjih in ko ni kdo del nekega kroga, družbe ali klike, tako močna in tako prisotna.

Omenil si starše, kako so pomembni pri razvoju, in tudi v prejšnjih epizodah smo poudarjali pomembnost starševske vloge in podpore pri osebnem razvoju. Kakšno vlogo pa so odigrali tvoji starši in na kakšen način ti učiš in spodbujaš svojo hčerko pri odkrivanju lastne identitete?

Jaz pravim, da so starši vsaj na začetku naš najmočnejši vzor, zato od njih prihajajo naši najmočnejši vzorci. In vzorci naše družine so bili zagotovo predvsem predanost delu, garaštvo, prevzemanje ogromno odgovornosti, prenašanje ogromno stresa. Jaz prihajam iz gostilniške družine in moja starša sta bila tudi po neki sili okoliščin ali pa finančnega stanja prisiljena res ogromno delati. Najela sta gostilno, imela ogromen kredit in mlado družino. Potem pa so seveda stvari precej podrejene takšnim izhodiščem. Bil sem pahnjen v to dinamiko gostilniške družine, v kateri so starši veliko odsotni, nimajo veliko časa zate, moraš se znajti. Veliko si pri babicah in dedkih. Se pravi, eno takšno zanimivo pleme. Takšna zanimiva plemenska izkušnja, saj tvojih dveh glavnih poglavarjev ni prav veliko, in zdi se mi, da me je to do določene mere zaznamovalo. Kar sem pa odkril šele pozneje v življenje, ker jaz sem zelo dolgo – do svojega 37. leta, ko se mi je zgodila izgorelost, živel zgolj po tem prednaloženem programu. To, kar so te naučili. Tako. To, kar sem videl. In zato pravim, da do takrat nisem znal ravnati drugače, ker svojih staršev nisem videl ravnati drugače. Delala sta bolna, z migrenami, v hudi stiski, in jaz sem počel isto. Zanimivo se mi je zdelo, da sem živel v prepričanju, da sem s tem, da sem se preselil 200 km stran od svojega doma, pobegnil tem načinom, tej obliki. Pravzaprav tudi ne ravno skrbi zase, to je zagotovo del izkušnje naše družine in sem bil tako malo pokroviteljski do njiju, ko sem ju videl, kako se še vedno razdajata, ko še vedno preveč delata, kako ne zmoreta ničemur pobegniti. In potem me je življenje hitro nekako seznanilo z dejstvi, mi postreglo z resnicami, in ko sem se zazrl v ta svoj ustroj, v te svoje vzorce, ki so družinski vzorci, ki so naši rodbinski vzorci, ki gredo iz generacije v generacijo, sem bil prisiljen začeti razčiščevati. Zdaj, pri 45 letih, mi je veliko stvari jasnih.

In kako si zdaj ti to generacijsko prenesel na svojo hčerko? Kaj je drugače? Pravzaprav se mi zdi, da se naučiš stvari filtrirati. Ko rečemo filtrirati, seveda vsi pomislimo na tehnologije, ki pomagajo spremeniti naš videz. Filtracija v tem primeru pa je pravzaprav ločevanje zrna od plevela. Ko sem bil v psihoterapevtskem procesu zaradi izgorelosti, mi je terapevtka hitro povedala: »Aljoša, pričakujte, da boste kmalu zelo jezni na svoje starše.« In potem začneš uperjati prst v vse, kar je bilo narobe in se ti zdi, ker je tvoja izkušnja tako silovita in je res težko, da so ti to zakuhali in da so za vse krivi in se navadiš ta prst uperjati potem v vse, kar je bilo slabo. In tu je še nekaj zanimivo in nam tudi pomaga pri teh destruktivnih mislih: naši možgani v okolju najprej iščejo negativne informacije in nevarnosti zato, ker so te za naše preživetje najpomembnejše. In potem, ko ti delaš to introspekcijo, inventuro psihološko, se dvakrat bolj osredotočaš na to, kar je slabo. Zato se je res pomembno naučiti prepoznati tudi dobre stvari, dobre vzorce. Recimo, pisanje mi je pri tem zelo pomagalo, da sem lahko to inventuro naredil na pravi način. Da sem lahko prišel do tega: »Aha, to je bilo grozno, to je bilo travmatično, to me je zelo zaznamovalo, ampak to, to in to je pa nekaj, kar bom z največjim veseljem predal naprej hčerki.« Da si prefiltriral. Točno to. Pri vzgoji je zanimivo tudi to, da ko otroke vzgajaš in medias res, se pravi, ko si neposredno z njim, ne da razmišljaš, kako boš otroka vzgajal, pogosto uprizoriš neke stvari, ki si jih doživel kot otrok, in potem: »O moj bog, ali sem bil pravkar isti kot moj oče?« Ali pa: »Ali sem bil isti kot mama?« In potem se potegneš nazaj. In recimo, tudi ko so naši starši kaj takšnega opazili, ni bilo ravno modno, da bi rekli: »Ej, oprosti, veš, to pa ni tako,« ampak so delovali naprej iz položaja avtoritete, iz položaja moči: »Jaz sem tako rekel, tako bo.« Meni se zdi, da smo se z našo generacijo naučili, da je to popravilo škode – super, da sva na zavarovalniškem podkastu – tudi psihično. In da ko prideš nejevoljen, z ogromno bremeni, imaš kratko zažigalno vrvico in ti otrok ušpiči kaj, česar mu ne bi bilo treba, vzrojiš in ga nadereš ali karkoli, da si sposoben kmalu iti do njega in mu reči: »Oprosti, kar sem naredil, ni bilo prav. Bil sem jezen zaradi ene stvari v službi in ni bilo prav, da sem se zadrl nate.« In ta popravila škode so pravzaprav tisto, kar delajo odnos dober. Prepričanje, da moramo otroka vzgajati samo v vati, se mi zdi prežeto z neko skrbjo, da bo vse v redu, da ne bo izpostavljen slabim stvarem itn. Pravzaprav ga moramo naučiti tega, da je življenje dinamično, da se vedno slika v nekih nasprotujočih si parih, da obstajajo čustva, ki so prijetna, in čustva, ki so neprijetna. Tudi neprijetna je treba predstaviti. Točno to. Ker so orodje, da s sabo, drugimi ljudmi in s svetom vzpostavimo neke zdrave odnose. Zdi se mi pomembno, da otroci vedo, da tudi starš ni kdaj v redu in da se tudi starš zna opravičiti. In da je ta komunikacija ena pomembnejših. Moji starši so mene vedno vzgajali na način, da sem se zelo hitro začela zavedati, da so tudi moji starši samo ljudje. Mami se je vedno znala opravičiti. Tudi mami je šla čez neke težave, kdaj je bila malo jezna in s tem ni nič narobe. Tudi ti si kdaj jezna. Tako da ja, se strinjam.

Zdaj pa imava toksično tekmovalnost in tukaj lažje postaviva meje. Kaj pomeni postavljanje meja in zakaj je to pomembno že v mladosti? V zadnjem času je ta termin postal zelo priljubljen, tudi na področju poljudne psihologije in raznoraznih priročnikov, kot je tudi moja prihajajoča knjiga, ki si jo omenila in si jo imela priložnost ena izmed prvih prebrati. Pravzaprav se moramo zavedati, da so meje orodje za izboljšanje naših odnosov. Veliko ljudi misli, da je to neki bav bav, ki se ga ne upajo lotiti, ker bodo izpadli sebični, nesramni, ker se bojijo, da bodo pokvarili odnose. Jaz pa pravim, da pravzaprav v zdravem odnosu postavljanje meja predstavlja neko možnost, da ga še izboljšamo, da smo bolj v stiku s samim sabo. In če gre za partnerski odnos, da se oboji odkrivamo, da presegamo te obrambne mehanizme, ki jih razvijemo zgodaj v življenju, da smo se takrat zaščitili pred močnimi čustvi, okoliščinami, s katerimi smo bili obkroženi. In nam ti obrambni mehanizmi v odraslem življenju več ne koristijo, ker nam pravzaprav delajo škodo. Jaz pravim, da ko rečemo ne, nismo več kar nekdo – se pravi spet, se postavimo zase, prepoznamo svojo vrednost. Začnemo obračunavati s tem, da so nam vrednost kdaj določali drugi, ali z vzgojo ali z ocenami v izobraževanju itn. in mi smo na to spet samodejno pristali in se potem predolgo zanikali. Zato zapišem tudi, da trdne meje postavljamo tako, da nismo več pripravljeni iti na kolena, smo pa marsikomu pripravljeni iti na k... Se strinjam. Pravzaprav je to spet neka faza odraščanja. Otroci po naravni funkciji začnejo postavljati meje pri svojem drugem letu, ko je najpriljubljenejša beseda »ne«. To je ljubko, ko pa si starš, ni vedno tako. Zato jih na razne načine pripravimo, da malo popustijo, in mi nekako pristavimo to, kar se nam zdi pomembno. In potem gremo naprej do faze najstništva, v kateri se zgodi ena zanimiva stvar, in to je, da so med 15. in 25. letom centri za tveganje v naših možganih fizično povečani, kar pomeni, da nas narava sili v eksperimentiranje, sili v preizkušanje meja in s tem v marsikatero neumnost. In takrat je pravzaprav naša naravna funkcija, da se svojim staršem upremo, da ne pristajamo na njihove meje in začnemo uveljavljati svoje, da raziščemo svet, da ugotovimo, kaj vse zmoremo. In zato se mi zdi zelo pomembno, da tudi postavljanje meja razumemo kot neko orodje, ki ti v določeni fazi življenja pomaga biti najboljša verzija, različica sebe v tistem danem obdobju. Se pravi, ti pri šestnajstih meja ne uporabljaš kot ultimat in neki šah mat, ki ga boš komu uveljavil, ampak to, da odgovoriš na najpomembnejše vprašanje tistega obdobja, to je vprašanje: »Kaj vse zmorem?« Mladost je obdobje, ko imamo ogromno energije, ko nas svet sprejema z odprtimi rokami, ko želimo pobrisati od svojih staršev, ker je pač to spet nekaj, kar moramo narediti zato, da smo avtonomni, da odkrivamo svojo samostojnost in lahko potem krila v življenju zdravo razpiramo. In ta kaj vse zmorem v kombinaciji s to energijo pravzaprav zahteva od tebe, da raziščeš svet, da ugotoviš, kaj vse ti zanimivega ponuja. Tukaj gredo pogosto kakšni predaleč v smislu, v Sloveniji je zelo popularno alkoholiziranje – najpriljubljenejša oblika samoozdravljanja takoj za deloholištvom itn., in zato se mi zdi, da enkrat razišči in potem ugotovi, da to ni najboljša možnost. Potem pa postavi mejo. Ja, in postavi sebi mejo pri tem. Raziskuj naprej. Kaj me zanima? Kaj želim odkriti? Kaj je moj talent? Kaj je moja strast v tem trenutku? Imej bend, slikaj, piši poezijo, spimpaj traktor, karkoli že, pač probaj to, kamor te vleče. In tukaj bom vrinil opažanje: S potencialom, ki ga nosiš, je v konfliktu to, kar so vam, mladim, vsilile tehnologije. Algoritmi družbenih omrežij zahtevajo, da komunicirate konsistentno in kontinuirano. Se pravi, da zelo zgodaj ugotovite, kdo ste, naredite svojo blagovno znamko in se potem oglašujete in ustvarjate vsebine, ki so točno po tem določenem tipu zato, ker vam potem algoritem zagotavlja dovolj zagotovil, torej všečkov, komentarjev, predvsem pa novih sledilcev. Se pravi, če ti obdobje, ki je po naravni poti namenjeno eksperimentu, zaobideš s tem, da se zacementiraš v nekaj, za kar še sploh nisi dovolj zrel, je to velika katastrofa v resnici. In jaz sem še predstavnik generacije, ki je imela to možnost, da raziskuje. Smešno mi je bilo, ko mi je kolega, ki je odraščal v Beogradu in s katerim sem bil sodelavec v službi, rekel: »Veš, jaz sem enkrat bil en teden panker, pa sem ugotovil, da ne morem biti ves čas zatežen.« Pač en teden je bil panker, potem je bil pa nazaj šminker. To se mi je zdelo prav, da raziščeš, da vidiš, da ugotoviš, da sprobaš, kako se pač počutiš. Danes je to – o moj bog. Jaz, recimo, sem začela svoj kanal na YouTubu pri osemnajstih čisto redno in se zelo dobro vidi v vseh teh letih, kako sem prestala različna obdobja in so mi bile všeč različne stvari. Vedno sem rada raziskovala, kdo želim biti in kaj želim biti. Ljudje pa niso razumeli, da se z leti spreminjam. Imam še danes: »Ja, pred dvema letoma si bila pa čisto drugačna.« Ja, to je normalno, to je del življenja. Upam, da čez dve leti ne bom ista, kot sem danes. Zagotovo. In pričakovanja ljudi so vedno prisotna. In postavljanje meja je pravzaprav usklajevanje teh pričakovanj. In ko znaš narediti to na zdrav način. Nezdrav način bi bil, da bi se ti popolnoma prilagodila, naredila neko raziskavo, vzela krovni vzorec: »Aha, toliko ljudi me želi videti kot takšno,« in bi potem to furala. To bi bilo nezdravo. Nezdravo bi bilo tudi, da bi se z vsemi skregala ali pa bi jim v sovražnem tonu odgovarjala, ker vem, da bi si to človek kdaj zaželel, ampak ni najpametnejše. Postavljanje meja pomeni, da zastopaš svoje potrebe. Točno to, kar si ti rekla: »Glejte, jaz pač čutim, da moram raziskovati, da se spreminjam, da odkrivam svet, in s tem pač pridejo neke nove različice mene na plano. Če zmorete s tem živeti, bom izredno vesela, če ne, je pa še veliko drugih YouTuberjev.« Pojdite drugam. Točno tako. In zdi se mi, da ko izrazimo svoje potrebe, ko tudi povemo, kako se ob tem počutimo, potem sporočimo svoja pričakovanja in tudi povemo posledice, če ne bodo upoštevana, meje postavljamo zdravo, spoštljivo in odgovorno. Pri mladih se mi zdi, da je eden glavnih problemov, da se prilagajajo sovrstnikom. Osebno s tem nisem imela težav. Vedno sem bila malo outsider. Ti si se prilagajal? Nikoli. Si bil tudi outsider? Ja. Super. Sem pa imela težave v razmerjih. Partnerski odnosi in meje, tukaj pa jaz nisem imela najbolj postavljenih mej. Še pred kratkim sem dovolila marsikaj, kar mi ni bilo v redu. In tako kot sva na začetku rekla, ko se nabira v tebi dolgo, dolgo časa in potem samo eksplodira in samo ne veš več, kdo si, kaj si in kaj želiš. Na novo odkrivam, kaj sploh hočem od življenja, in je zanimiv občutek, ampak mladim definitivno priporočam, da že prej začnejo postavljati meje in odkrijejo, kaj jim je v redu in kaj ne. Ne samo s sovrstniki, ampak tudi v partnerskem odnosu. Absolutno, se strinjam. Hvala za tvojo odkritost. Težko je ljudem pokazati svojo ranljivost ali različico sebe, o kateri mislimo, da jo bodo drugi obsojali ali pa bo v očeh drugih obveljala kot manj vredna ali pa nemočna. Zdi sem mi, da nas je zelo strah zavrnitve. In to je v slovenskem prostoru še posebej pereče. Če gledamo naš psihogenom – se pravi kako smo kot narod psihično opremljeni, smo pogosto morali z enim očesom, ušesom paziti, kaj o nas mislijo drugi, bodisi gospodarji bodisi vsi drugi, ker nam je bilo zapovedano, da smo pridni, ubogljivi. Pridnost je etimološko iz časa Avstro-Ogrske in pomeni, da nisi preveč pameten, si pa ubogljiv. Jaz dobim ošpice, ko slišim to besedo. Zato tudi trdim, da se moramo te svoje priidentitete, torej identitete pridnosti, počasi, korak za korakom, znebiti. Če to razslojimo še na spol, se mi zdi, da je vam, ženskam, tradicionalno bilo zapovedano, da ste še posebej pridne, ubogljive in da ne ugovarjate, ker je to rezervirano za moške. In tako to pogosto obvelja tudi v odnosih. In s tem prikimavanjem, pristajanjem tudi na to, kar ti ni v redu, en velik del sebe zanikaš in to zanikanje se prevesi v krivdo, v razočaranje in seveda v jezo. In jaz pravim, da se jeza ne stara dobro za razliko od vina. Stara se kot mleko. In v Sloveniji pravimo, da nimamo delujočih vulkanov, v resnici so pa domala v vsakem domačem odnosu. Ker slej ko prej tisti ekonom lonec raznese in dobimo vulkan. Če mej ne postavljaš pravočasno, če se ne postaviš zase ob pravem času in to potlačuješ, zanikaš, požiraš, goltaš, karkoli že, se bo to zgodilo z veliko silovitostjo. Jaz pravim, da če odnos ni dinamičen, hitro postane dinamiten. In kaj pomeni dinamičen odnos? Vse bo po tvoje, jaz bom pa priden in ubogljiv zato, ker se bojim, da te bom izgubil, ali pa se bojim zavrnitve ali pa me je strah, da bom ostal sam in tega ne bom prenesel. Zato bom naredil vse, samo da ti ugodim in ne rečem ne. In to je takšna osnovna dinamika odnosa, v katerem hitro dobimo agresorja na eni strani in na drugi strani žrtev. In potem seveda z vso to zanikanostjo sebe ti ne preostane kaj drugega, kot da greš v miselnost žrtve. In ti si na zunaj: »Super se imava, on je tako v redu,« in še kakšni frendici pogodrnjaš. Sicer pa se krepi ta žrtev: »Poglej, kako se razdajam, pa ne dobim niti trohice zahvale, ne opazi me, vse je zanj.« In to ne more dolgo trajati. Razen, če smo potrpežljivi kot biki. In pogosto smo videli svoje matere, kako so bile točno takšne. Zdaj pa se vrnemo nazaj. Se pravi to, kar je vzor, v tebi sproži vzorec, in če ti v vzorec ne posegaš, ti bo diktiral tvoje življenje. In to je to štafetno izročilo. Ker pač ti čutiš, da to ni prav, ampak v tebi odmeva ta glas: »O moj bog, če zdaj povem, kaj me moti, če povem, kaj si želim, bo to konec razmerja.« In spet, naši preživetveni možgani: »O moj bog, skupnost te bo izločila, glej, kakšna si, ne moreš obdržati razmerja in boš oklicana, če si dovolj drzna, za čarovnico in te bodo sežgali na grmadi ali pa za ubogo revico, ki se boš vsem smilila. Oboje pa s sabo prinaša sram. In tako imamo strah, krivdo in sram, ki so v snovi zelo krščanska čustva, ampak zelo, zelo dobro delujejo. Ja, definitivno. Mladi bi morali v mladih razmerjih, ko začenjajo, pustiti drug drugemu, da se odkrivajo, da si dovolijo rasti, ker se mi zdi, da se v teh čisto prvih razmerjih zdi, da se dva sicer na začetku zelo dobro ujameta: »Joj, ti si meni tako všeč.« Bom dala primer – meni so zelo všeč moški, ki imajo dolge lase, in potem se ti ostrižeš in mi nisi več všeč. Mladi si moramo dovoliti. Lahko si takšen, kot si, jaz bom vseeno ostal s tabo. Ampak to zdaj mislim na malo bolj globoke stvari. Ta je bila zdaj samo za primer. Ja, ampak zagotovo je zgovorna in po eni strani govori o dvojem: eno je površinskost sodobnih razmerij, kar je v mladosti dosti logično, ampak kar je meni pri mladih zanimivo, je ta hashtag IK – bljak. Super mi je bilo, ko sem bral o eni psihologinji – mislim, da se piše Gionta, ki je rekla, da gre za tragično nečimrnost sodobne generacije. Se pravi, ključnik IK pomeni bljak. Se pravi, si v razmerju in kar naenkrat opaziš, da on čudno diha. Ja, tako. Ali pa, ko fotografira, čudno izboči rit ali pa prevečkrat nosi tisto razvlečeno zeleno majico. Hashtag IK. In ti greš delit s svetovno javnostjo: »Moj partner je ogaben.« Ogaben je, ker tako diha, in ti končaš razmerje. No, tu se pa zdaj moramo naučiti od prejšnjih generacij in to je potrpežljivost. In jaz pravim, da za odnos je potrebnih veliko P-jev. To so prisotnost, pristnost, pripravljenost na pogovor, pogosto težek pogovor, potrpežljivost in poslušanje. In ko to vzameš v zakup in si se po treh mesecih biokemičnih reakcij v svojih možganih, ki jim rečemo zaljubljenost, pripravljen res pripraviti na ljubezen, ki pa ni, kot pravi filozof Alain de Botton – ni čustvo, ki si ga moramo želeti, ampak spretnost, ki jo moramo usvojiti, je precej drugače, kako je ta teren pripravljen in kako se na tem področju igra. In zdaj, če ti bo šlo na živce, kako kdo sreba juho, imaš dve možnosti – eno, da ga osramotiš pred svojimi sledilci, drugo pa, da se pogovoriš o tem: »Ej, glej, vem, da je trapasto, ampak moti me, da ko pojeva juho, je po tleh poplava.« Ja, mogoče se nauči jesti juho. Recimo. Ampak pravim, da je tu mogoče to treba upoštevati in v razmerje vnašati neke druge kriterije, kot so zgolj ti, površinski. Ampak dobro, ko si star 16. Je pa tu nekaj drugega pomembno, kar želim še poudariti. In vedno se vračam na te sodobne tehnologije in predvsem me dandanes, sploh tudi, ker imam hčerko, skrbi, kako se mladi fantje nekako poučijo o spolnosti. V moji generaciji je vedno obstajala ta fotrova posebna video kaseta. Tam nekje je bila skrita in pač in si jo imel možnost nekako izbrskati in tudi videti: »Aha, v redu, štekam, razumem.« In potem, kot pravi šala Boštjana Gorenca Pižame, je največja nevarnost bila to, da je nisi prevrtel nazaj na točno tisto mesto, kjer jo je nehal gledati. Danes je dostopnost do pornografije, in to do raznoraznih oblik, tako demokratizirana, da mladi fantje predvsem za ženske zelo ponižujoče spolne prakse dojemajo kot običajno spolnost in potem želijo iste stvari. In tu pa se je treba pogovarjati v resnici. In tu je treba pravzaprav postaviti meje in treba biti trden in neizprosen tudi v pogovorih in se pogovarjati, kaj ti je všeč in ali bi mogoče poskusil ali poskusila to. Sproščeno. Ne s tem: »V redu, videl sem, da je tako, zdaj bo pa avtomatsko tako.« Tako, da to kar polagam na dušo. Zdaj, ko sva šla že malo na digitalno – kako naj mladi poiščejo zdravo ravnovesje med resničnim in digitalnim življenjem? Recimo jaz, ker sem bila outsider, sem našla svoj prostor na internetu, igrala sem ogromno igric in sem našla svojo skupnost na raznih – Tumblr je bil takrat. In takrat smo sicer še imeli malo omejitve. Je bilo po eno uro na dan. Zdaj pa tega ni. Vsi imamo telefon in ves čas smo gor. Kako najdemo tukaj neko zdravo ravnovesje? Splet je ne zgolj zanimivo okolje, ampak zelo intenzivno, ki lahko s sabo prinese veliko pozitivnega. Recimo, če pogledamo možnosti nekih poslovnih povezav, ustvarjanja svojega biznisa že zelo zgodaj, tudi nekega opolnomočenja z znanjem, je odlična pridobitev za človeštvo, ampak na žalost je negativnih stvari veliko več. Vsaka generacija jih znova odkrije. Nedavno sem bral študijo o tem, da vsako leto pridejo nove oblike duševnih stisk med mladimi in ena izmed zadnjih je »profile envy«, kar pomeni, da mladi zavidajo svojemu digitalnemu sebi, torej svojemu avatarju, da živi boljše življenje od tega, ki ga živijo oni v obliki mesa in krvi. In to so že kar težke stvari za razločiti in nekako narediti neko varno distanco. Zdi se mi, da je razumevanje tega, kaj se jim dogaja, neka prva točka. Naša osnovna potreba, da se počutimo psihološko varne, je, da smo razumljeni. To je spet neka zelo bazična stvar. Da pripadamo, da smo del plemena, skupnosti in tako naprej. In kaj se zgodi? Starši kupimo otrokom telefone, jih prepustimo celemu temu hudourniku vsebin in dražljajev za več ur na dan. Vse, kar počnemo, je, da se deremo: »Daj to iz rok.« In ne razumemo, kaj se v ozadju dogaja. Zato omenjam že dopaminsko povratno zanko, ki poleg dobrih navad ustvarja tudi vse vrste odvisnosti. In se potem samo deremo. Jaz pogosto, ko predavam na srednjih šolah dijakom, ko jih povem, kako pravzaprav nastane ta vrsta odvisnosti. Da niso sami krivi za to, kar se jim dogaja, čutim neki občutek razbremenitve. Odleže jim za hip in ugotovijo – zato ker očitno krivdo prepisujejo sebi. Jaz sem tako trapast, da ne morem tega odložiti. Foter in mama zahtevata, v resnici pa že recimo na Univerzi Stanford, ki še dandanes izobrazi največ inženirjev uporabniške izkušnje v Silicijevi dolini, še danes poučuje predmet o tem, kako zlorabiti najšibkejše človeške psihologije za povečanje interakcije z uporabniki. Se pravi, ti kot uporabnik nimaš šanse, da te ta mogočna tehnologija, ti mogočni algoritmi in umetna inteligenca ne bi prikovali pred zaslone. In zdaj, ko mladim rečemo: »Ej, glej, štekam, zmanipuliran si.« A veš, tu je največ denarja kadarkoli na svetu, kar ga je obstajalo, vrženo v bazen zato, da si ti tu priklopljen in prilepljen. In potem mu rečeš: »Ej, razumem te, kako je to težko.« In to je prvi korak, da vzpostaviš sploh neko možnost te odcepitve od zaslonov, ker če se samo dereš in kaznuješ, ne boš ustvaril zaupanja v odnosu. Otrok se bo počutil izločenega in to ni neki ploden teren zato, da bi do sprememb prišlo. Logout.org ima izjemne vsebine za to celovito področje digitalnih odvisnosti in pomoči. Super se mi zdijo te družinske pogodbe, ko se usedeš in podpišeš prav pogodbo: Na dan bom pred zaslonom, letom primerno, kolikor si star, in toliko minut. Zdaj, če greš v to naprej, so po pogodbi neka določila: moraš biti eno uro zunaj, sprehoditi psa, pomagati pri gospodinjskih opravilih in tako naprej. Tako, da obstajajo neke oblike pomoči, ampak ta gradnja zaupanja med staršem in otrokom, to razumevanje je osnovno. Najhujše je pa tisto, ko se deremo »odloži telefon«, medtem ko mi skrolamo še naprej. Da si vzor. Ja. Mislim, oprosti, še to. Te fizične prekinitve, izklopiti vsa obvestila. Jaz sem Sofiji čisto vsa obvestila izklopil, ker imajo s sošolci, ko si kakšne vsebine, te za šolo, pošiljajo in imajo neke grupe narejene in to nonstop žvenketa, ko je celoten razred priklopljen na to. Obvestila vsa izklopiti, to je prvo. Prvi higienski ukrep. Pogosto ji dam zaslon v črno-belo. Zdaj že zna nazaj priklopiti, ampak tudi sebi dam pogosto zaslon v črno-belo, ker zelo zmanjša to prestižnost dražljajev. To je res. Zdaj, da se obrneva nazaj nate, ti zagovarjaš eksperimentiranje. Koliko si pa ti kaj eksperimentiral? To je zelo dobro vprašanje, ker jaz sem pa tak rigidnež, ki še nikoli ni bil pijan, zadrogiran in potem me vsi vprašajo, ali sem kronično zdolgočasen tudi zaradi tega. Ampak kar je zanimivo in sem to tudi razkrinkal pozneje, ne zgolj na psihoterapiji, ampak tudi potem, ko sem knjige pisal, je ta potreba po nadzoru, ki jo imam jaz, bila vedno tako močna zaradi že omenjenih okoliščin, čeprav sta bila starša ljubeča in res ju ne bi za nič na svetu zamenjal, mogoče bi kakšne stvari prilagodil, sta se trudila in dajala vse od sebe, ampak pogosto so bile razmere res kaotične v smislu tega: nonstop oštarija, to je bilo prvo, vse drugo je bilo podrejeno temu. In ta oblika nadzora, pri kateri sem tudi se opazil v kakšnih mikro obsesivno-kompulzivnih stvareh, kako mora biti očiščeno, kje mora biti kaj postavljeno, me je opozorilo na to, da pa je tudi ta del, da se ne upam napiti ali kaj drugega ali kje eksperimentirati, neka nezdrava posledica te moje potrebe po nadzoru. Ampak v resnici sem nenehno eksperimentiral zato, ker sem svoji kreativnosti vedno pustil odprto pot in sem neverjetno eksperimentiral v svoji oglaševalski karieri. S področja udobja vedno vlačil svojo ekipo, naše naročnike, kar se je odrazilo v ogromno nagradah, ogromno uspešnih projektih. Tako sem naredil to izravnavo. In zdi se mi to pravzaprav zdravo. Spomnim se, da sem zelo rad hodil ven in zelo rad žural, nikoli pa nisem pil. In zdaj vedno so se frendi trudili, kdo me bo prvi napil, in potem so po nekaj letih ugotovili, da ni šanse. Hkrati sem jih pa vedno vse varno pripeljal domov. In kaj je bilo? Vse mame so bile navdušene nad mano. Tako, da to je bila tudi taka dobra stvar. Veš, da jaz razmišljam. Jaz tudi nisem v življenju bila pijana, drogirala se tudi nisem. Ampak po mojem zaradi tega, ker imam kanal na YouTubu že toliko časa in me je tako strah, da me bo kdo kje videl. Ampak ja, dajem pa kreativi vso prosto pot in tukaj eksperimentiram. Vidiš, to sem zdaj ugotovila. Pametno. Dodala bi še del pri postavljanju mej. Velikokrat na Instagramu poveš, da ko enkrat postaviš mejo in rečeš ne, je to dovolj, ni treba dodatno razlagati. Zakaj pa je tako težko reči samo ne? Jaz pravim, da Slovenci ne živimo samo v demokraciji, ampak tudi v nemokraciji, ker ko pride do besede ne, ostanemo tiho. In seveda je tu zdaj ta tradicionalni vzgib. To sva že obdelala. Strah pred tem, da bomo izpadli sebični in potem bodo o nas govorili, da smo takšni. Strah pred zavrnitvijo, izgubo sva tudi že obdelala. Je pa tu še nekaj, in sicer je postavljanje meja spretnost kot katerakoli druga, ki se je učimo. In zato pač začnimo z ne in tisto, kar se bo zgodilo naprej, bo pač tlakovalo našo pot pri »izmojstrenju« v tem. Ker ko bomo mojstri postavljanja meja, bomo tako, da bomo pač rekli ne, ne bomo za to polagali računov ali pa posebnih pojasnil in se ne bomo za to posebej opravičevali. In zdaj scenarij je tak: oseba zelo dolgo trpi ali v odnosu ali se ne počuti dobro. Ta del sebe zanika in je zato razočarana, potrta, jezna nas in seveda vse to tlakuje pot tudi v depresijo in v potrtost. In končno se želi postaviti zase, lahko tudi svojim staršem, lahko tudi kakšnemu svojemu prijatelju, karkoli že, in zbere pogum in potem pride do točke, ko reče: »Veš, jaz pa ne bom več vsakič za božič prišel domov. Vedno smo pri vas. Letos sem se zmenil s prijatelji. Lepo praznujta.« To je bilo čisto dovolj. In potem – kaj se zgodi: »O moj bog.« Sedem sekund se počutimo dobro: »Glej, kako sem to zrihtal.« Potem pa pridejo strah, krivda in sram. In potem začnemo s pojasnili: »Joj, oprosti, veš, prej sem bil malo nataknjen. Veš, res smo se zmenili s prijatelji že pred enim letom. Oprosti. Oni so že vse rezervirali in plačali in otroci se tako veselijo.« In se začnemo pogrezati v to jamo pojasnjevanja sebe in svojih odločitev. In se moramo zavedati, da šele ko postavljamo meje zdravo, pravočasno, odgovorno in tudi spoštljivo, šele takrat odrastemo. In predolgo živimo v tej domnevi, da živimo odrasla življenja samo zato, ker so naša telesa odrasla. In če smo še vedno odvisni od mnenj in navodil staršev, če smo še vedno odvisni od diktata nadrejenih v službi in tako naprej, potem nismo v celoti odrasli. In to je pravzaprav prvi korak. In ko želimo pojasnjevati in se opravičevati, se pa v ospredje postavi naša ne dovolj visoka lastna vrednost. Se pravi, dokler se ne cenimo dovolj, dokler se ne spoštujemo dovolj, bomo vedno ta »trosim – prosim«. »Joj, prosim, prosim, prosim, ne razumi narobe.« Ali pa: »Prosim, spremeni se.« A veš, da nekdo kleči pred svojim partnerjem: »Prosim, spremeni se, nehaj piti. Prosim, spremeni se, nehaj gemblati. Prosim, spremeni se.« To samo agresorju daješ pooblastila, da te zlorablja še naprej. Ko on enkrat začuti tvojo lastno vrednost – to sem jaz. Smem, ker sem. Smem, ker sem. To je mantra. Veš, da tu ni tvoje narcisoidnosti, da tu ni tvoje manipulativnosti, da tu ni tvojih ultimatov, ampak je zdravo postavljanje zase. Ko to drug začuti, se bo odzval na to. In zato ne bo potrebnega nič drugega. Zato pravim, ker kaj ljudje naredimo pri spreminjanju sebe? Ko naletimo na prvo oviro, zabrišemo puško v koruzo in se odpovemo napredku. To je pretežko, to ne dela, brez zveze. Bagola, ti kar piši svoje knjige, jaz se s tem ne bom ukvarjal. Jaz se že deveto leto po izgorelosti ukvarjam s spreminjanjem sebe. In vsakič znova naletim na nekaj, kar se mi zdi osemtisočak, in si rečem: »O moj bog, spet moram to preplezati, pa sem jih že toliko.« Ampak potem pač zagrizem v steno in vsak dan kaj malega naredim. In zato so ti mali koraki, zato tudi to razumevanje, da bo postavljanje meja sprva težko in naporno in zoprno, vseeno prinaša s sabo to spoznanje, razbremenitev: »Prav, tega se bom učil korak za korakom in enkrat bo boljše, drugič bo slabše, ampak vedno bolj se bom čutil v stiku s samim sabo in s svojimi vrednotami.« Ker ljudje sploh ne razmišljamo, kaj so naše vrednote, in sploh ne vemo, kaj naj bi to pomenilo. In potem rečemo, mir na svetu. Vsi smo misice. Saj je prav, ampak v resnici je mir v sebi nekaj, kjer je dobro začeti, ali pa če je tvoja vrednota verodostojnost, če je tvoja vrednota kreativnost, če je tvoja vrednota samoizražanje, ljubezen, karkoli že, pač to niso flance. To je treba upoštevati. Zato pravim, da so meje vrednote v akciji. In ko se začneš ukvarjati s sabo, vedno dobiš ta neki prišepet ali intuicijski prišepet, kdo si, kaj si, kaj ceniš, ali se samo ozreš po odnosih in rečeš: »Tu mi ni všeč to, tu mi ni všeč to, kaj torej si želim, kaj pričakujem od sebe.« Ne ostati samo pri: »Joj, loterijski dobitki mi bodo spremenili življenje, me bodo osrečili.« To ne deluje. Moraš začeti tu. Zato pravim, raje znotraj, in ko začneš enakovredno najprej po sebi šraufati, se to hitro manifestira v tvojem zunanjem življenju.

V eni od tvojih objav na Instagramu si zapisal, da je najboljša premija za življenje, da se naučimo opravljati svoje misli. Imaš mogoče kakšno tehniko, ki bi pomagala mladim, da lažje predelajo negativne vzorce, da se lažje vrnejo k samemu sebi, k svojemu bistvu, ko jih popade nevihta destruktivnih misli? Super vprašanje, hvala. Jaz zapišem, da če hočeš biti premium, opremi um. In svoj um opremiš tako, da ugotoviš, da je plaz misli nekaj, kar zahteva, da ti stojiš zdaj na tem pobočju in gledaš, kako te bo to zdaj – kako bo zgrmelo to zdaj nate in te bo poklalo, ampak imaš možnost, da stopiš nekaj korakov stran in opazuješ, kako to drvi mimo tebe, in razmišljaš o tem: »Kaj tu vse vidim? Tu vidim strah, tu vidim tesnobo, tu vidim izločenost, tu vidim to, tu vidim to.« In potem o tem razmišljaš naprej: »Zakaj pa me to tako boli?« ali pa »Zakaj me to tako prizadene?« In potem se mogoče dokoplješ do prvega takšnega dogodka, pri katerem te je bilo strah, pri katerem te je bilo sram, kar se je tam zgodilo. In najverjetneje bo to v tvojem zelo zgodnjem otroštvu. In potem si lahko po raznoraznih šolah psihologije, ki priporočajo to kot dobro tehniko, pomagaš s tem, da stopiš v stik s tem mlajšim sabo in si ga predstavljaš starega kot takrat, ko se mu je to zgodilo, in se začneš z njim pogovarjati. Dovoliš mu, da ti pove, kaj ga daje, s kakšnim bremenom še vedno živi, in sprejemaš, poslušaš. In potem rečeš, v redu, hvala, ker si mi to povedal, ampak ne skrbi, zdaj jaz skrbim za naju, jaz sem odrasel, ti bodi otrok. In takšna stvar ti da neko zagotovilo, da je pod radarjem naše zavesti ta notranji svet veliko bolj raznobarven, veliko bolj pomemben, kot se nam zdi na prvi pogled, in tudi da je v tvojih rokah oziroma v tvoji glavi veliko več možnosti in priložnosti, da nekatere stvari, ki se ti zdijo pogubne, pravzaprav ne zavzemajo tako velike vloge v tvojem življenju, kot se ti to zdi takrat, ko si prežet s čustvi. In potem dodajaš kakšne druge tehnike. To so vse znane stvari, ne vem, predihaš stvar. Se naučiš dihati tako, da telo zapusti to preživetveno stanje in se sprosti. Potem se počasi uriš v tem, da vsako negativno misel najprej zamenjaš z eno dobro mislijo. To je lahko s tehniko hvaležnosti. Na koncu svojega dne narediš inventuro tega dne, kaj se je v njem zgodilo, in poleg morebitnih slabih stvari prepoznaš tudi lepe drobne trenutke. To sem jaz včasih delala in je bilo noro dobro. No, evo. In deluje in si hvaležen za to. In si počasi veliko bolj ponosen na vse, kar si dosegel. Ljudje živimo v prepričanju oz. v zmoti, da kaj lahko naredimo v enem dnevu, pozabljamo pa na to, kaj lahko dosežemo na dolgi rok. In potem si pogosto rečemo: »Joj, pa jaz sem loser.« Pa gremo na Instagram, pa smo nekaj ravnokar objavili, dosegli. In dva skrola naprej te je nekdo že poharal do konca in si seveda čisto vse to, kar si imel lepega v sebi, spustil iz rok in je to treščilo ob tla kot porcelanasta vaza. In se naučiš biti ponosen nase, na drobne stvari, na kakšne velike uspehe, ki si jih dosegel, sočuten in prijazen do sebe in tako dviguješ svojo vrednost. In veš, kaj si v sebi in na kaj vse si lahko ponosen. Tako ta nekajminutna vaja počasi zamenja ta destruktivni notranji glas. Zato ker – kaj se zgodi pri vzgoji? Ljudje svoj notranji glas, torej kako razmišljamo o svetu, o sebi in drugih ljudeh, razvijemo tako, da ponotranjimo glas svojih staršev. In zdaj, raziskovalci z Univerze UCLA so izračunali, da otroci do desetega leta slišimo 150.000 starševskih ne-jev, zato ni čudno, da je ta notranji glas naš največji kritik. In ta je tisti sprožilec negativnih misli in tisti, ki ti govori, da nisi dovolj dober, nisi dovolj sposoben, da bi dosegel to, to in to. In mi se temu prepustimo in tičimo s tem prepričanjem v sebi. In kar je še dobro vedeti, je to, da so čustva zgolj odziv telesa na naše misli. Torej, če se jaz ne obsojam, če se ne samoobsojam zaradi tega, kar čutim, in si rečem loser zaradi kakršnegakoli neprijetnega dogodka in začnem malo spreminjati svoje misli, se malo uriti ali pa na vsakih deset dodam eno pozitivno na začetku, bom počasi svoje telo navajal na drugačen čustven odziv. In kar je še pomembno, kar sem odkril v teh zadnjih letih, je to, da je naše telo neke vrste »emo junkie«. Se pravi, odvisno je od čustev, ki smo jih bili navajeni v otroštvu. Se pravi, če je bil strah, če je bila – v mojem primeru – žalost zaradi odsotnih staršev. To je bilo tako moje kapitalno čustvo. Do tega sem se dokopal. In potem sem tam ždel sam s sabo. Vse je bilo v redu, vse je bilo super, ampak žalost. In potem greš poslušat balade in ne vem kaj vse. In svojemu telesu še naprej omogočaš, da je »junkie«. In ko ti ugotoviš: »To je nekaj, kar me navaja v povratno zanko, da razmišljam slabe misli zato, ker lahko moje telo dobiva takšna čustva, kot jih potrebuje,« je spet nekaj, kar je zelo močno orodje v mojih rokah. In se potem, kot pravi Joe Dispenza, odvadiš biti to, kar si, s tem, da posegaš v ta ustroj. Da si premium, ker opremiš svoj um. In počasi je treba začeti slabo misel nadomeščati z dobro. Predvsem pa je tudi še to dobro, da se ne poistovetimo takoj s svojimi čustvi. Mi rečemo: »Jaz sem depresiven.« Recimo recimo: »En del mene je potrt ali pa nekje čutim malo potrtosti.« Da ni vse takoj absolutno. Da ni vse tako brutalno. Da ni vse tako vseprevzemajoče. In ko si dopustimo, da smo tak mozaik, da smo polni nekih koščkov, ki jih tako kot lego kocke sestavimo v različne oblike, je to zelo dobro. Zdi se mi, da je največji problem dandanes, ko govorimo o sreči in ali si srečen, da velikokrat pozabimo, da biti srečen ne pomeni, da si konstantno samo tukaj gor. Ne. To pomeni, da bom jutri mogoče malo slabe volje, potem bom malo boljše volje, ampak na sploh mi je pa še kar v redu. Točno. Jaz sem drugače delala to, da kadar mi je bilo težko, recimo težko mi je bilo iti v glasbeno šolo, ker mi res ni bilo do glasbene šole, in potem sva se z mami naučili, da mi je rekla: »Ne, imaš priložnost iti v glasbeno šolo. Ne da moraš iti.« In sem se potem počasi naučila in to še dandanes delam. »Meni se pa to tako ne da; ne, a veš, kaj, pravzaprav imam privilegij, da grem to naredit.« In to je to urjenje. Ker to je »reframing«. Takšna zelo preprosta metoda zamenjevanja in zamejevanja lastne nesreče. In to, kar si omenila, se mi zdi zelo pomembno. Ker danes čutimo to breme stalne vzhičenosti, stalne sreče. Ker so se tudi naši možgani naučili, da nas algoritmi družbenih omrežij bolj nagrajujejo z všečki, komentarji in novimi sledilci, če se objavljamo srečni, nasmejani in uspešni. In ta vrsta sreče ni dosegljiva. In če si to dandanes zadamo kot standard in ga celo mladim vsilimo, je to veliko čustveno breme, s katerim se morajo kosati vsak dan. In zato mi je res grozno, koliko je samopoškodovanja, koliko je depresije, na žalost tudi samomorilnosti med mladimi. Jaz sem tudi ambasador prvega nacionalnega programa duševnega zdravja pri NIJZ, v okviru katerega je v času pandemije delovala tudi pobuda »Nisi OK, povej naprej«, ki si je prizadevala destigmatizirati iskanje strokovne pomoči pri duševni stiski mladih. In se mi zdi zelo pomembno, da si hitreje poiščemo pomoč, kot bi si to dovolili kdaj prej. Spomnim se prvih terminov svoje psihoterapije, ker sem imel kapo, sončna očala, zavit v šal, da me ne bi kdo prepoznal, ker je bilo to takrat ali pa v moji glavi tako tabuizirano. Čez nekaj terminov sem vsem razlagal: »Vsi morate na psihoterapijo.« Zato pa je treba te tančice, te zapredke teh nekih starih prepričanj in samodejnega sramotenja, če si kaj takšnega drzneš narediti, preseči. Pravim, da sreča ni opoteča, da je sreča pot. In ko vzamemo srečo kot posledico svojih ravnanj, svojih odločitev – ker odrasli smo šele, ko sprejmemo svoje odločitve in svoje izbire –, potem postane pravzaprav življenje neki poligon, kjer lahko raziskujemo, kjer smo lahko razigrani in kjer smo lahko radostni. Zato je zelo pomembno, da sklenemo, da bomo pazili nase, sklenemo, da bomo življenje raziskali, da sklenemo, da bomo spreminjali to, kar je že preživeto, to, česar več ne potrebujemo. Seveda pri vsem tem je dobro tudi, da sklenemo tudi življenjsko zavarovanje ali kaj podobnega. Ampak to, da sebi zaprisežemo, da bomo življenje živeli polno, pomeni, da nam ga ni treba živeti popolno. Zato, ker popolno pride kot predpis, kot zahteva, kot navodilo, kot trend, kot nekaj zunanjega. In zato popolno zamenjamo s polnostjo. In jaz pravim, da tudi perfekcionizem je zgolj dokaz, da se še ne počutimo dovolj vredne. In če ves čas zgolj pilimo, na koncu ostanejo opilki. Tako je to spoznavanje sebe ob svojih napakah, ob svojih pomanjkljivostih veliko lepše, veliko bolj izpolnjujoče, kot če živimo po navodilih.

In kakšen nasvet bi ti dal samemu sebi, če bi se zdaj lahko pogovoril z dvanajstletnim Aljošo? Kaj bi mu rekel? A veš, tiste mame, ki sem jim pripeljal sinove varno domov? To ni bil dvanajstletni, to je bil bolj osemnajstletni, ampak jaz mislim, da bi rekel – zahvalil bi se mu za vse, kar je zmogel, za vse, kar je naredil v pogosto zelo nenaklonjenih mu okoliščinah, da sem lahko jaz danes tu. Tako da – zahvalil bi se mu.

Aljoša, hvala, da si prišel. Da si bil tako dober sogovornik. Zdaj pa – naročite se na naš YouTubov kanal Zavarovalnice Triglav za več takšnih videov, všečkajte nas na Spotifyu in Applovem podkastu in pa en lep pozdrav iz Triglav Laba in se vidimo v naslednji epizodi. Čau.