O samopodobi, telesu in uspehu s Saro Isaković
Kako poiskati notranji mir in moč za doseganje svojih ciljev je v tokratni epizodi podkasta Odkrito o skritem Kaya Solo vprašala performance psihologinjo Saro Isaković.
Transkripcija Skrij transkripcijoŽivijo in dobrodošli v tretji epizodi podkasta Odkrito o skritem. Danes je z mano Sara Isakovič. Živijo, lep pozdrav in hvala za povabilo. Kako si? Jaz sem zelo v redu. Zelo sem zasedena, čeprav se zaključuje sezona in se premikamo v poletne dneve. Čaka me daljši dopust. Kot mamica sem v redu. Imam tri leta starega otroka, ki zdaj spi vsak dan. Jaz sem naspana in spočita. Delam pri projektih, ki me res veselijo. Službeno, družinsko, vsi smo zdravi in vse je v redu. Ravno smo se pogovarjali, da glede na to, da si bila športnica, si se na materinstvo dobro pripravila. Bila si olimpijska podprvakinja v plavanju, potem pa si šla študirat nevroznanost in psihologijo uspešnega nastopanja, da bi ljudem pomagala pri doseganju njihovih ciljev. Imam prav? Točno tako. In nisem brala. Sem videla.
Rada bi se ti še enkrat zahvalila, da si sprejela vabilo, ker si najboljša gostja za pogovor, ki ga bova imeli danes. Govorili bova o iskanju notranjega miru in moči pri doseganju naših ciljev. Z največjim veseljem sem se odzvala. Zdi se mi, da so to teme, o katerih je treba čim več govoriti in mlade opolnomočiti z orodji, da bodo lažje premagovali vse izzive, s katerimi se danes spopadajo. S to skupino ljudi najraje delam in komaj čakam, da padeva v debato.
Teh tem imava danes veliko, ampak bova najprej začeli s tabo. Sara, kaj tebi pomeni 15 stotink? A bova pojasnili, zakaj sem to vprašala? Da, 15 stotink me je ločilo od zlate olimpijske medalje. Nikoli v življenju nisem pomislila, zakaj sem bila druga. Prisežem. 15 stotink pred mano je bila Italijanka Pellegrini. To je bilo 200, kravl, ženske. Pet stotink za mano pa je bila Kitajka. Pet stotink. Tako da jaz bi lahko bila tretja ali četrta. V olimpijskem finalu se lahko zgodi karkoli. Bila sem tako vesela svoje srebrne kakor zlate. To so lepe stotinke v mojem življenju. Nobenega grenkega priokusa. Sploh si ne moremo predstavljati 15 stotink. To ni nič. Prižgi štoparico en dan, pa boš videla, kako hitro mine ena sekunda. 15 stotink je ena desetinka.
Kot športnica si se že v mladih letih srečala s koncem kariere. Koliko si bila takrat stara? Šestindvajset. Toliko sem jaz zdaj. Konec kariere pomeni, da moraš sebe še enkrat odkriti. Odkriti, kaj boš na novo počela v življenju. Čeprav se ne zdi, ker imaš pri šestindvajsetih še vse življenje pred sabo, ampak moraš iz te spremembe še vseeno potegniti najboljše. Kako je bilo tebi? Kako si to prestala? V mojem domu doma, v moji družini je bila prioriteta šola. Priznam, ampak ne zato, ker so me starši silili, da je šola pomembna, ampak jaz sem v šolo res rada hodila. Vse otroštvo sem imela majico, ki jo je morala mami ves čas prati, in na njej je pisalo: Rada hodim v šolo. Jaz takšne nisem imela. Vse življenje sem hodila v mednarodno šolo. In mi smo se kot otroci v mednarodni šoli, v Dubaju sem odraščala, imeli zelo lepo. Sicer je bila šola naporna, morali smo veliko delati, ampak je bilo takšno kul vzdušje, 70 narodnosti. In jaz sem s to ljubeznijo do učenja res rastla. Tudi na gimnaziji in potem na faksu. In vedela sem, da je plavalna kariera samo en del mene in da iskanje drugih potencialov, vsega, kar me zanima, je še neki drug del mene. To sem jaz našla v akademskih vodah. Že od nekdaj sem bila največji piflar. Na to sem ponosna, ker se mi zdi, da ti znanja ne more nikoli nihče vzeti. Ko sem bila otrok, sem se učila arabščine in francoščine. Moje oče je Srb, tako da je doma govoril srbsko. V Sloveniji smo v šoli imeli nemščino. Ljubezen do učenja je bila že od nekdaj vcepljena v mojo dušo in sebe sem razvijala tudi zunaj plavanja. Pri šestindvajsetih letih sem imela službo in skoraj da že ne začetek svoje kariere, ker sem vedela, kaj je moje poslanstvo. Najbolj sem ga začela razvijati, ko sem bila v Ameriki. Ko sem bila stara dvajset let, sem šla študirat v Berkeley in takrat sem se zaljubila v psihologijo. Vedela sem, da bom, ko bo plavanja konec, na področju psihologije ostala še vse življenje. Imela sem srečo, da sem se kot oseba razvijala še zunaj svojega športa. Samo še to povem. Tranzicija je bila tako … sploh nisem pomislila na to, da zdaj pa nimam več sebe, te identitete plavalke. Kako naj se zdaj predstavim? Jaz sem Sara, plavalka. Ne, sem Sara.
Tudi ko se začneš jezik učiti na začetku, veš, da ne znaš nič. Mogoče znaš reči hvala in adijo, to pa je vse. Če imaš v glavi, da se znaš učiti, se znaš prilagoditi in moraš pač nabirati izkušnje, je lažje vse te spremembe prestati. Seveda. Z družino sem vse življenje potovala po vsem svetu in menjala okolja in šole. Zelo sem hvaležna svoji družini, da me je naučila, kako na svetu biti prilagodljiv. Ne glede na to, kam smo šli, v katero šolo sem šla, sem se znašla. Tudi šport te to nauči. Za življenje sem imela dobre iztočnice že do šestindvajsetega leta. Zato mlade ves čas spodbujam – verjetno me posluša tudi kakšen športnik ali pa se vidi zdaj v gamingu in da bo vse življenje gamer – super, vesela sem za vse te otroke, najstnike in mladostnike, ampak svoje potenciale je treba razvijati še na drugih področjih zato, če slučajno kaj ne uspe ali če se ne da tega vleči do konca življenja. Plavalci vemo, da je plavalne kariere zelo hitro konec. In pomembno je, da si rečeš: gotovo sem sposoben tudi na drugih področjih. Da imaš plan B. Tako.
Jaz imam izkušnjo, ko sem leta dobila 2020 svojo »sanjsko« službo. Tam sem bila približno deset mesecev. Imam socialno anksioznost in v tej službi sem morala delati z ljudmi. Vsak dan z novimi ljudmi. Dobivala sem panične napade, jokala sem cele dneve. Dokler se nisem postavila pred dejstvo; ali moje mentalno zdravje ali pa ta »sanjska« služba. In seveda je bilo še težje, ko ti vsi okoli tebe razlagajo: to je sanjska služba, to je odlična priložnost. In sem pravzaprav zelo težko šla čez ta »zdaj pa ta sanjska služba pravzaprav ni zame, jaz potrebujem, moram prestati to spremembo in sprejeti, da pač ne zmorem«. Ja, da ti pač ne leži. Ok. Dolgo je trajalo, da sem šla čez. Verjetno še zdaj nisem zares. Mogoče imaš ti kakšen nasvet zame? Vesela sem, da si prestala to izkušnjo. Če takšne izkušnje ne doživiš, ne moreš vedeti. Verjamem, da te vsaka takšna preizkušnja v življenju kaj nauči, pa tudi o sebi se kaj naučiš. Jaz verjamem, da ti tudi lahko natreniraš te mehke veščine, kako se sama spopadati s temi strahovi, da si takšen položaj olajšaš. Ampak samo olajšaš. Če pa se v svojem poslanstvu ne vidiš dolgoročno, potem pa res boljše, da zamenjaš. Jaz mislim, da je mlade sicer še vseeno treba spodbujati, da pri eni stvari vztrajajo. Ker tudi takrat, ko smo začetniki, nič še ne pomeni: aja, to meni ne gre dobro, bom jaz takoj kaj novega dobil in zamenjal. Zdi se mi, da je takšna kultura danes. To mi ne gre, ni mi všeč. Tudi meni ni bilo všeč, ko sem začela predavati v slovenščini. Nikoli v življenju nisem hodila v slovensko šolo. Da sem lahko strokovno podajala svoje znanje, sem se piflala od šest mesecev do enega leta vsak dan. Kupila sem vse mogoče knjige – psihologija, nevropsihologija, čuječnost –, da bi lahko sploh nabrala besedni zaklad in podala svoje znanje. In pri tem mi je bilo zelo neudobno. Kar hočem povedati, je, da neudobje pomeni: ok, mogoče se s tem spopadam za določen čas, pa da vidim, kam gre; vztrajam, dokler gre. Če pa se v tem ne vidiš dolgoročno, potem pa super, da si rekla, da to ni to. Ja, sem morala. Čaka te še veliko preizkušenj. Sanjska služba zame, ne sanjska služba na splošno.
Mladi se iščejo. Odkrivanje identitete je del življenja. To pač moraš enkrat narediti oziroma načeloma to delaš tudi pozneje v življenju. To ni nujno samo za najstništvo. Danes se mi zdi to še toliko težje, ker je toliko družbenih medijev in imaš, a veš; pa ona je lepša, pa on ima več stvari. Ves čas si v nekem primerjanju. Tudi jaz poskušam mladim povedati, naj se ne obremenjujejo toliko, kaj drugi rečejo. Tudi to; drugim je bila sanjska služba, meni ni bila. Ampak ja, z družbenimi mediji pa to, težka. Super, da si to omenila, da mladim poskušaš čim prej vcepiti to, da si ne jemljejo k srcu, kaj drugi rečejo. Mladim je treba povedati, da je to v najstništvu popolnoma normalen proces. Mi potrebujemo to potrditev od zunaj od tega našega »triba« kot »spadam sem«, »spadam v neki svoj tribe« in ti ga najdeš in potem iščeš načine, kako si bova midve čim bolj podobni, pa se podobno oblekli, pa imeli enake pajkice in frizuro. Zato, da bova nekako našli svoj jaz. Na takšen način se iščemo, nič ni narobe s tem. Ko pa pride do tega, da se primerjamo, da iščemo načine, kako bomo še bolj ljubljeni samo zato, da bi ugajali družbi, je pa to velik problem zato, ker lahko gremo v velike ekstreme. To lahko sproži velik spekter psiholoških bolezni; od anksioznosti, depresije, anoreksije. Zato, ker hočemo ugajati nekim standardom naše družbe. Jaz si samo želim, da damo tem mladim en kovček pravih vrednot. Kaj je res najpomembnejše. Vseeno je, kako si videti. Pa če si mozoljasta in čudno rasteš. Malo noge zrastejo pa kaj drugega na telesu zraste. To vse se do okoli petindvajsetega leta uravnoteži. Veliko bolj pomembna je notranja samozavest, ki jo izžarevaš. Da lahko najdeš udobje v svojem telesu ne glede na to, kako si videti. Da rečeš; cenim se, spoštujem se, rada se imam. Ne glede na to, kaj si drugi mislijo, da se v svoji koži počutiš dobro in tako je treba misliti. To ni vcepljeno. Tudi meni ni bilo vcepljeno. Jaz sem imela zelo široka ramena, jih imam še vedno. Kako sem bila jaz v gimnaziji neprepričana vase. Nosila sem največje hoodije samo zato, da bi svoja ramena skrila. A veš, kako je bilo meni nerodno zaradi mišičastih nog. Vsi so me klicali terminator. Jaz pa sem na srečo znotraj svojega športa vzljubila svoje telo, ker je moje telo toliko zame naredilo. Če ne bi razvila zdravega odnosa do svojega telesa, ne bi mogla šampionsko tekmovati. In vem, da za vrhunsko olimpijsko športnico moram biti taka. Ne morem biti Kim Kardashian ali manekenka na modni pisti. In na takšen način sem prišla do ljubezni do sebe, da si rečem; jaz zelo spoštujem svoje telo, čuvam ga in ga imam rada, ker me je pripeljalo do teh rezultatov. Tako, da sem s športom prišla do te bolj zdrave samopodobe. In to je najpomembnejše. Zato vsem učiteljicam in učiteljem že v osnovni šoli pravim, kako pomembno je ure in ure imeti debate o tem in različne vaje za krepitev zdrave samopodobe otrok. Ker če imaš ti zdravo samopodobo, se ne primerjaš, se ne počutiš užaljenega, če te kdo užali, se postaviš zase, sprejemaš odločitve, ki so dobre zate. To je temelj zdravega življenja. Joj, dragi, kje ste, ali poslušate, gledate. Na prvem mestu – ne glede na to, koliko se sliši pocukrano – je zdrav odnos do sebe. In to potem izžareva. In ne glede na videz ti izžarevaš eno lepo energijo in prave vrednote. Da si prijazen, da si ljubeč, da si spoštljiv. Če si spoštljiv do sebe, si spoštljiv do drugih. Delovne navade, radovednost, igrivost, ljubezen do učenja. Zato, ker veš, da je najbolj seksi stvar na svetu pametna glava. Ne vem pa, kdo ti bo to povedal.
Recimo, jaz sem se v zadnjem letu, recimo, nisem se zredila, ampak ne športam ravno. Se bom tako izrazila. Večkrat dobim kakšne komentarje na Tik Toku, kjer objavljam. In vedno rečem, da jaz ne športam, sem pa tri knjige v enem tednu prebrala. Bravo. Meni je to pomembnejše. Jaz se preprosto ne obremenjujem za to. Mami me je vzgojila na takšen način, da je bil notranji jaz veliko bolj pomemben kot to, kaj si drugi mislijo in kdo bi morala biti. Bravo. Ampak a veš, kakšni reveži so zaradi tega nekateri otroci, ker imajo tako samokritične starše. In če je že starš samokritičen v smislu, da kritizira sebe in druge – če otrok to sliši, je tudi on kritičen do sebe. Tako, da mamice tudi moram pohvaliti, bravo, mami tvoja. Sploh če imaš hčerko. Najpomembnejše je reči: ma, tisti, ki žali, ima problem. Jaz to delim, ker sem tukaj v kopalkah in se dobro počutim v svoji koži, če pa imajo drugi mišljenja o meni, je to njihov problem.
Če se vrneva k športu. Logično je, da v športu večkrat pride tudi do neuspehov. Še večkrat kot do uspehov. Kako si se takrat počutila? Neuspehi so kar neprijetni. Nekaj je na tem, da nam je vsem neprijetno, ko ne dosežemo želenega rezultata, ampak se moramo samo zavedati, da rezultat, ki nam ga ni uspelo doseči, ni nikakor refleksija nas kot osebkov. Rezultat je rezultat. Takšen rezultat se je zgodil zato, ker nismo poskrbeli za to, da nekako optimalno oddelamo najboljše, kar lahko, se pravi eksekucija tistega dela ni bila najboljša. Sami smo znotraj tega, ne vemo, kje je bil fokus, ne vemo, o čem smo razmišljali. Mogoče sem se v športu preveč fokusirala na konkurentko in se v tem procesu izgubila. Zato je bil rezultat malo slabši. Ali pa se na to nisem maksimalno pripravila. Se pravi, priprava ni bila maksimalna ali pa nisem izpeljala svojega nastopa po svojih najboljših sposobnostih. Ne pomeni pa: slab rezultat, jaz sem slaba. Ne, slab rezultat, dajmo narediti neko analizo, kaj se je zgodilo, da se je zgodil takšen rezultat. Se pravi, nisem se dovolj učila. Res je, nisem se dovolj učila. Ali pa priznam sama sebi: tako me je bilo strah pred testom, takšno paniko sem čutila, imela sem zelo povišan utrip, čisto potne roke in suha usta, da sem izgubila kapaciteto jasnega, čistega razmišljanja. Kaj šele, da bi vlekla ven iz spomina vse tisto, kar znam. In zgodila se je totalna blokada možganov. In vem, čeprav gledam tisto vprašanje in si mislim, jaz to vem, o, jaz to vem, pa se ne morem spomniti. Zakaj se ne moreš spomniti? Zato, ker doživljaš prevelik stres. Če ne pride do pravega rezultata, lahko rečeš: aha, tega stresa nisem znala dobro obvladati. Ali pa priznaš, da se nisi dovolj učila. Lahko se zgodi neka krivica, da je bilo tam ravno vprašanje in si rečeš, ok, za naslednjič si ga bom pa zapomnila. Ampak zdrav odnos do neuspeha je, ko rečeš: glej, to je bila zdaj ena izkušnja. Iz te izkušnje sem se nekaj naučila. Ali to, da se moram naslednjič bolje pripraviti ali pa poskrbeti za optimalen nastop. Ali pa si rečeš, glej, rezultat je takšen, kakršen je, gremo od tukaj naprej. In v športu imamo mi, hvala bogu, vsak vikend tekmo, in ne glede na to, koliko je slabih rezultatov, ti prideš zjutraj v ponedeljek ob petih na trening in garaš in treniraš naprej zato, ker je naslednji vikend nova priložnost. Tega ne jemljemo k srcu, ker je to del procesa in del učenja. In če bi vedeli, če bi mladi vedeli, če bi vi vedeli. Zdaj takole se sliši olimpijska medalja, pa vi mislite, wuhu, vi mislite, Sara je šla takole gor. Z nule na olimpijsko medaljo. Ne, štartaš z nule, pa doživiš neuspeh, pa malo se vrneš, pa znova sledi neuspeh, pa neuspeh, pa malo se vrneš, pa desettisoče neuspehov. Samozavest krepiš malo po malo. Spet te življenje slepne, bam, nič ne bo od tega. In spet se vrneš. Tako da samo potovanje naprej naprej naprej naprej. Kako sem lahko boljša, kje lahko iščem rešitev, kaj se lahko še od koga drugega naučim, ki mu je uspelo. En tak res odprt – temu rečemo – growth mindset. Ja, to je to.
V šoli je najbolj prisoten vpliv ocen. Če so ocene slabe, začneš razmišljati, mogoče pa jaz nisem nič več sposoben, nič več ne znam. In zelo težko je. Recimo moja izkušnja je, da sem bila zelo dobra v angleščini, v likovni, v glasbi. Vse to mi je vedno zelo ležalo. Matematika in fizika pač ne. To je to. In zelo težko prideš do tega, da dejansko dojameš: saj te stvari, ki jih delam, so enako vredne kot tiste. Zdi se mi, da šolski sistem daje poudarek na vse drugo, kar ni likovna in kar ni glasba. Mladi potem težko pridejo do tega: saj mogoče imam tam slabe ocene, ampak tukaj imam pa dobre, na tej strani sem pa močen. Redkokdo vidi obe perspektivi, ker je celotno spričevalo gledano kot: aja, tukaj pa niso petke. Tako je človeška narava tudi narejena. Pozoren si na vse tisto, kar ni dobro, namesto da bi rekel: hej, zelo sem ponosna nate, vidim, da si tukaj dobila tri petke. Pa ja, mogoče tole ni tvoje področje. Nič ne pomeni, da ne moreš v tem napredovati. Mogoče so tukaj kakšne ovire, da ti kaj res ne gre. Ampak vse se da natrenirati, tudi matematiko, fiziko in kemijo. Ampak samo toliko, da mogoče vidiš, kaj pa ti gre dobro, v čem si res dober. OMG, že če bi vsak od nas, starejših, na koncu dneva pomislil, kaj je v tem dnevu dobrega naredil, kaj mu je dobro šlo, na kaj je ponosen. Vedno si zapomnimo tisto, kar ni dobro. Za to je poskrbela evolucija, ampak tudi učiteljice bi morale reči, glejte, vi niste rezultati. Vsak bo prišel do enega rezultata, seveda. Ampak konec koncev je v življenju najpomembnejša radovednost, igrivost. Saj je samo šola. Mi delamo takšno dramo iz te šole. Seveda, ker če ne dosežeš teh limitov, ne moreš naprej. Ampak, če bi v razred uvedli vsaj malo svobode, da bi učenci lahko delali napake. Ko si omenila neuspeh. Že mi gremo vsi napsihirani noter: kaj pa, če mi ne uspe, kaj, če bo slaba ocena, kaj bo učiteljica rekla, kaj pa, če dobim cvek, kaj pa, če ne vem kaj. Mi gremo že v izziv z negativnimi mislimi: kaj pa, če ne bo, in to delajo moji športniki. Jaz z mladimi največ delam. Rečem, stop. Zdaj pa ti meni povej, kaj pa, če bo? Daj ti meni povej, kako boš poskrbela, da se zgodi. Ne, joj, da ne bom zasrala, da ne bom naredila napake. Joj, da ne bom to. Ti meni povej, kako boš poskrbela, da se zgodi. Kje bo fokus, o čem boš razmišljala. Se pravi, da si že od začetka pozitivno naravnana, da veš, kaj je v tvoji moči, za kaj lahko sama poskrbiš, da se zgodi, in kot sem rekla, poskrbiš, da proces tistega nečesa, karkoli to je, violina, izpit za vožnjo, oddelaš najboljše, kar lahko. Rezultat pride sam od sebe. Rezultat vedno pride sam od sebe. Ampak mi smo že naravnani na te rezultate. Ne samo na rezultate. Kaj pa, če ne bodo rezultati? Krč, stres, pritisk, pričakovanja, zategnjenost. In v športu veš. Že kot dvanajstletna punčka sem vedela, da v plavanju, če sem razmišljala o končnem rezultatu in sploh če sem razmišljala o neuspehu, se mi je zakrčila ena mišica na obrazu. Zaradi te mišice nisem mogla sproščeno dihati in na koncu odplavala nekaj stotink počasneje. Ampak stotinka počasneje na olimpijskih igrah pomeni, da ni olimpijske medalje. Ja, smo že predebatirali.
Rekla si, da delaš z mladimi. Izvajaš delavnice in predavanja. Kateri se ti zdijo najpogostejši problemi mladih? Lahko govorim iz svojega sveta psihologije nastopanja. Nisem klinični psiholog, tako da se s hudimi psihološkimi težavami ne ukvarjam. K meni pridejo otroci s pomanjkanjem samozavesti, motivacije, težko se fokusirajo, težko ostanejo dlje časa osredotočeni. Nekateri imajo sanje in vizije, ampak si ne znajo postavljati ciljev. Veliko je anksioznosti. Veliko se ukvarjam s tem, kako uravnavajo tremo. Samo to. Če bi znali otroci, mladi od osmega leta samo uravnati svoj živčni sistem – to, da se telo stabilizira in glava pomiri –, so zmagali na vseh področjih. Izvajam uravnavanje treme, krepitev samozavesti in motivacije, čustvene inteligence, obvladanje svojih misli. Čisto bazične psihološke mehke veščine, ki pomagajo obvladati ta notranji svet. Pa če se otrok postavi pred tablo v šoli, sta zelo pomembni govorica telesa in mimika obraza. Kako bo predstavil svoj material. Če smo mi vsi zategnjeni, takšni zabubljeni, dol gledamo, bo že zaradi tega slabša ocena, ker ne izžarevamo samozavesti med predstavitvijo svojega materiala. Pri tem pomagajo dihalne vaje, čisto osnovne stvari, ki bi jih že v šolah morali učiti. Obdarim jih z orodji, kako svoj svet nastopanja čim bolj oddelajo. To je super.
Velikokrat mi pišejo na Instagram z različnimi težavami in problemi. In ena stvar, na katero tudi jaz ne znam odgovoriti, ker nimam te izkušnje, je, če jih starši ne podpirajo. Ti si imela zelo podporne starše, ki so te vedno podpirali, da si bila vedno Sara, da nisi bila svoj rezultat. Vprašala bi te, kaj bi ti svetovala tem staršem. Ker sem mamica in vidim, da je zahtevna naloga, ampak na kolenih prosim starše, da vsaj v svojem domu ustvarijo eno varno okolje. Varno okolje pomeni, da otrok, ko pride domov, je res samo otrok. Tisto bitje, ki že od majhnega izžareva. Ko vidiš triletnega otroka. Upam, da se tega starši spomnijo. Otroci imajo notranjo motivacijo, samozavest. Vse imajo. Sanjajo, so radovedni, igrivi. Pač otrok vse to ima, s tem je rojen. Samo nekako jih naša kultura in način starševstva uničita in dol tlačita. Mi moramo samo ustvariti varno okolje doma, kjer je otrok viden, slišan, spoštovan in cenjen v smislu: ja, vidim te, slišim te, tukaj sem zate. Povej mi, kaj se dogaja. Otroci se zapirajo vase. Kdaj se doma pritožijo, starši pa odvrnejo: no, no no, nič ti ni. No, nehaj, nehaj, nehaj. Kako sem šele jaz imela naporen dan. In potem si otrok misli: aha, moj starš očitno sploh ni dojemljiv do tega, da bi jaz karkoli delil, zato se zapre vase. In nič več ne deli in se skriva in je na tablicah in želi, da ga pustijo pri miru. Če pa imaš ti starše doma, je čisto drugače. Jaz imam. Mami je najbolj zlata na svetu. Imam tudi tatico, in karkoli se bo v življenju zgodilo, lahko njega pokličem takoj. »Tata, to se je zgodilo.« On pa odvrne: »Ljubavi moja, pa bit če sve uredu.« Da mi zelo veliko ljubezni, te neskončne brezpogojne ljubezni. Zdi se mi, da do približno tretjega leta otrokove starosti to starši imamo in dajemo. »O, bravo, shodil je. Kako fino govori. Vau, preval si naredil.« Ko pa otrok postane samosvoj, ko ima svojo voljo, ko reče: »jaz sem tudi oseba, halo,« mu seveda moraš postaviti meje: »to ja, tega ne.« Ampak otroka ni treba žaliti, ni ga treba žaliti. Kaj vse naši otroci na slovenskih tleh slišijo. Meni gre na jok, naježim se. Sploh ne upam teh besed na glas ponoviti. Če bi otroci samo imeli koga, da lahko pridejo domov in se z njim iskreno lahko pogovarjajo in so samo to, kar so. To je dovolj. Ker potem ne glede na to, kakšni problemi se dogajajo v zunanjem svetu, vedno pridejo domov v varen dom in vedo, da so ljubljeni, da jih starši sprejemajo takšne, kot so, da jih imajo radi in da jih spodbujajo ne glede na karkoli. Samo to. Ampak starši danes težko to dajo, ker so preobremenjeni, službe so dolge, vsi so na telefonih, svojih otrok niti ne opazijo. Niti njihove mimike obraza in telesa, ki vse pove. In ker niso dovolj čuječi, prisotni sami s sabo, s svojim otrokom težko vzpostavijo stik. Kaj šele, ko so oni na tablici in jo dajo tudi otroku. To pa je najhujše. Tako da jaz starše samo prosim. Lepo vas prosim, otrokom, krasnim dušam, ki pridejo na svet, moramo samo omogočiti, da s tem, s čimer se rodijo, samo nadaljujejo. Primer, ti prideš domov in mi rečeš: »Sara – stara pa si dvanajst –, ena punčka mi je rekla, da sem grda.« Veš, kaj rečejo starši? »No, no, nisi grda!« Starši gremo takoj v nekakšen »fixing mode«. »Kdo ti je to rekel?«, »Bom zdaj mamico poklicala«, »Pa ti si čudovita punčka, lepa punčka.« Ok, saj vem, daješ informacije, poveš otroku, koliko je sposoben in mogoč, vse to. Ampak ko pride otrok do tebe s takšno trditvijo, rečeš: »A res, to si danes slišala? Daj mi malo več povej. Kako pa se počutiš? Ni to fajn, a ne, da to ni fajn?« Ja, meni je vedno veliko bolj pomagalo, kadar sem se z mami lahko usedla in predebatirala takšno stvar. S tem se zelo strinjam. Samo da ti kdo reče: »Slišim te.« Ni treba reči: »Ne, ti pa nisi to.« »Tukaj sem zate, slišim tvojo skrb.« In potem se samo razprši ta problem. Potem pa rečeš: »A pa ti veš, kaj je res? Kaj pa je res, daj ti meni povej. Da si krasna punčka, je res?« In ona reče: »Ja«. No, vidiš. To je najpomembnejše, da ti veš, kaj si.« Ampak saj pravim, nekateri otroci nimajo priložnosti, da bi doma imeli to varno okolje. Prosite za pomoč. Meni pišite na Instagram. Jaz bom tista, ki vas bom poslušala. Staro mamo, od prijateljice najboljšo mamico, nekoga lahko najdeš na tem svetu, ki ti da ta občutek varnosti. Samo poiščite to pomoč.
Omenila si čuječnost. Glede na to, da je to podkast za mlade, mi na najbolj preprost način razloži, kaj čuječnost je. Čuječnost je ena takšna zanimiva beseda, ki se mogoče sliši čudna. Čuječnost ni čisto nič drugega kot to, da si buden, da si vklopljen, da si priseben, da se zavedaš. Česa se zavedaš? Zavedaš se sebe. Kaj se dogaja v glavi, kaj se dogaja v telesu. Se pravi, poslušaš se, slišiš se, prepoznavaš, se zavedaš. Kam je šla pozornost? Kakšna misel se ti je pripletla v glavi? Kakšen krč se ti je naredil v trebuhu zaradi treme? Da zateguješ napetost mogoče v čeljusti, malo že škrtaš od napetosti. Da plitko dihaš. Da imaš zelo nezainteresirano držo. Prepoznavaš. In kaj je moč čuječnosti? Ko prepoznaš, ko to zaznaš. Recimo, misel, ki ti reče: »Nesposobna si.« Pa jo ti slišiš in rečeš: »Glej jo, pojavila se je misel.« Opažaš, da imaš misel, ki ti pravi, da si nesposobna. Se pravi, da imaš sposobnost opazovanja. Kar naenkrat rečeš: »Aha, glej jo.« Ni več tako močna, ni več tako prepričljiva. Če tebi ta misel reče, da si nesposoben, potem pa si še ti rečeš, da si nesposoben, bo šlo v destruktivno smer. Če pa opaziš, da je to le misel, ki je prišla od nikoder ali pa iz nekih vzorcev in ponavljanj, ko gre za navado, takrat jo opazuješ. In v stanju čuječnosti in opazovanja si ti opazovalec, in ko si opazovalec, ta ena stvar nima več takšne moči nad tabo. In potem ti izbereš odziv na vse to, kar se dogaja. Rečeš: »Aha, opažam, da plitko diham.« Dihanje lahko zamenjaš. »Opažam, da je moja pozornost odšla čisto drugam.« Dajmo jo pripeljati nazaj zato, ker tipkaš esej in se učiš. »Opažam, da že pol ure »scrolam«. Ozaveščen si, dosti je bilo. Vržeš telefon skozi okno, čez balkon, v avtu ga pustiš, ker je prioriteta tukaj pred tabo, da dokončaš to nalogo. Ampak če nisi buden, če nisi ozaveščen, ne prepoznaš. Če ne prepoznaš, si žrtev tega stresa in samega sebe.
Tudi pri meditaciji je tako, da so misli kot oblaki, ki pridejo in gredo. Tudi meni je zelo uporabno v vsakdanjem življenju. Tiste negativne misli so pravzaprav »zdaj je tukaj, zdaj je ni več«. Bravo, to je to. Meditacija je formalni trening čuječnosti. Mi lahko hodimo po svetu in opazujemo te misli, ko smo v avtu, na avtobusu, v šoli, kjerkoli. Se pravi, tukaj jaz in ti, ko sediva. Med meditacijo imaš lahko zaprte oči in zavedno opazuješ to, kar se je pojavilo. In ko imaš zaprte oči, šele vidiš, koliko je to ene drame, enih smeti in glasov. In če si ti v stanju opazovalca, res lahko samo opazuješ, spremljaš in potem zelo hitro dojameš, da se ti ni treba vpletati v vse tisto, kar se je pojavilo. Zame je meditacija higiena. Kot umivanje zob. Zame je mentalna higiena. Jaz meditiram vsak dan. Koliko let že meditiraš? Že dvajset, še več, dvaindvajset. Čisto vsak dan? Vsak dan. Bravo. To bom tudi jaz enkrat. Boš videla, ko boš imela majhnega otroka, moraš še dvakrat več meditirati. Si zmeditirala še za nekaj let vnaprej. Tako.
Imam prijatelja, ki veliko teče, in on vedno reče, da je njemu to oblika meditacije. Da je med tekom samo on v svoji glavi, da misli niso pomembne, ker se mora takrat skoncentrirati na tek. Zavarovalnica Triglav organizira Triglav tek, ki bo na Brdu pri Kranju. Vsako leto je. Tja se lahko pridete podružit s svojimi prijatelji, z družino v naravo, tako da to res priporočam. Tudi ti priporočaš športne aktivnosti kot način čuječnosti in zdravega življenja. Nujno. Ko je aktivno telo, je glava zdrava. Ko je zdravo telo, je glava zdrava. Ko je glava zdrava, je zdravo telo. Tako da takoj začnite. Zaradi mene s tekom. Pejte vsi teč, prijavite se. Tisti ljudje, ki redno telovadijo, redno tečejo, karkoli, vedo, da je to način meditacije. Seveda, formalni trening meditacije je poleg teka zelo koristen. Zakaj se mi spravimo v takšen trans? Zato, ker smo res prisotni. V telesu nismo več toliko v glavi. V telesu smo, fokusirani smo na gibanje. Na dihanje smo fokusirani. In takoj nas prizemlji in pomiri. In ne samo to. Fizična aktivnost. Telovadba bi morala biti v šolah glavni predmet. Če ni dovolj fizične aktivnosti, ni dovolj kognitivne moči. In bolj ko si fizično aktiven, več možganskih celic imaš, večji spomin, večjo sposobnost spomina. Več stvari si zapomniš, ker imaš bistro, čisto, jasno glavo. Tako da ali tecite ali začnite plavati. Hodite v hribe, pojdite na sprehod. Vse šteje. Deset trebušnjakov, deset počepov. Samo zato, ko je močno telo fizično močno in zmogljivo, je glava desettisočkrat bolj odgovorna. Se strinjam.
Zdaj imava pa še zadnji del tega podkasta. Jaz ti moram nekaj priznati. Imam tremo. Snemam se že deset let, ampak to, ko si doma s svojim telefonom, pa tole, ko imaš tukaj tri kamere pa še gosta ter še tam ljudi, je tako drugače, da imam še vseeno po letih snemanja še jaz tremo. Kakšna je razlika med kom, ki mu je nastopanje naravno, in kom, ki je kot jaz, ki se mora prisiliti, da nastopa, ker sem se tako pač odločila? Te lahko pomirim? Nikomur ni prijetno. Super. To je to, kar sem potrebovala. Nikomur ni prijetno. Popolnoma naravno je, da ti telo aktivira simpatičen živčni sistem, da čutiš te živčke, ampak to je tako zdravo in tako dobro. Prva stvar, ki jo lahko narediš, je, da te živčke interpretiraš na pozitiven način. Namesto da rečeš: strah me je, umrla bom, kako sem živčna, kako mi srce bije. To je ena možnost. Lahko pa rečeš: »Kako sem navdušena, kako sem vzhičena.« Hvala, telo, potrebujem ta adrenalin, ker mi telo sporoča: »Pripravi se, nekaj pomembnega te čaka.« In če ti telo reče, da te čaka nekaj pomembnega, to samo pomeni, da imaš priložnost, da se na to pripraviš. In jaz ne glede na to, ali sem v Cankarjevem domu ali predavam na drugi lokaciji. A veš, kako meni srce bije. Fejst mi bije srce. Ampak jaz si rečem: »Hvala, srce, hvala, telo, hvala, trema, ker si prišla. Potrebujem te.« Zato, ker če ni tega adrenalina, potem tudi ni optimalnega nastopa. Super, zdaj si me res pomirila. Tako da rečeš: »The best, pripravljena sem, zdaj sem pa pripravljena.« Potem pa obstajajo še tehnike, kako lahko to malo uravnavaš.
A si pripravljena, da pokažeš to najino tehniko? Da, z veseljem. Ena najboljših vaj, ki obstaja, je vaja, na katero jaz vse svoje življenje stavim. Reče se ji box breathing. To je škatlasto dihanje. Škatla rečemo zato, ker delamo globoko preponsko dihanje. Zelo pomembno je, da poudariva, da je to globoko preponsko dihanje. To pomeni, da dihaš s trebuhom. Bolj ko ležiš, lažje je. Večina ljudi misli, da je globoko dihanje vse. To ni globok vdih. Globok vdih pomeni, da se trebuh napolni kot balon z zrakom. Se pravi, ne pljuča tukaj gor, ampak trebuh. In kaj naredimo? Ker je to globoko preponsko dihanje, je tempo takšen: vdihneš in šteješ do štiri. Vdih, dva, tri, štiri. Potem zadržiš. Zadržiš, dva, tri štiri. Izdih, dva, tri, štiri. Zadržiš, dva, tri štiri. Štiri, štiri, štiri, štiri. Vdih, zadržiš, izdih, zadržiš. Iz zdaj, ko izdihneš, je pomembno, da poveva, ko vdihneš v trebuh, ko izdihneš iz trebuha, se popek premakne nazaj proti hrbtenici, tako da tudi ta izdih gre tukaj. Zakaj zadržuješ sapo? Ko zadržuješ sapo, nežno, umirjeno in sproščeno, pride več kisika v možgane in telo. Tako, da je to dvig energije, utrditev fokusa. Fizično te res nenormalno aktivira in kognitivno sprosti misli, bolj si čustveno stabilen, aktivira parasimpatičen živčni sistem, da malo pomiriš to tremo. In če podaljšaš izdih. Lahko še samo to rečeva. Če podaljšaš izdih na šest ali osem, in če to delaš zvečer, preden greš spat, takole zaspiš. V treh minutah si te zmanjka. To bom poskusila danes. Ja, tako da štiri, štiri, štiri, štiri delaš tri minute. To je šest ciklov. Midve bova naredili štiri cikle. Lahko zapreš oči, da ti je malo bolj udobno. Če ste čisti začetniki, bolj ko se uležete, bolj boste čutili, kako se premika trebuh. In greva. Zapreš oči. Za začetek ozavestiš svoje dihanje. To pomeni, da pripelješ zavedno pozornost. To, kako zrak potuje v nos in kako zrak zapušča nos. In tole je izredna šampionska vaja. Tole delajo vsi marinci, olimpijci, športniki, piloti. Ni da ni. Tako, da ozavestiš svoje dihanje. Lahko daš roke na trebuh, če želiš. Lahko pa na stegna. Začutiš premik trebuha. In zdaj narediva skupaj vdih in izdih in greva. Globok vdih s prepono, dva, tri, štiri. Zadržiš, dva, tri, štiri. Izdih iz trebuha, tri, štiri. Spet nežno in sproščeno zadržiš, štiri. Pa greva še enkrat, vdih, dva, tri, štiri. Zadržiš, dva, tri, štiri. Izdih, dva, tri, štiri. Zadržiš, dva, tri, štiri. Pa še dvakrat. Vdih, dva, tri, štiri. Nežno, sproščeno zadržiš, štiri. Izdih iz trebuha ven, štiri. Zadržiš, dva, tri, štiri. In zadnji cikel greš sama. Trebuh naraste, zadržiš. Trebuh se sprosti. In zadržiš. Vau. Lahko odpreš oči. Zdaj, ko sva tako sproščeni, bi lahko tudi zaspali. Jaz bi kar zaspala. To je to. Če si v stresu in je adrenalin zelo visok, so možgani scvrti in nimaš energije. Bi mogoče še eno kavo, Red Bull, energijske pijače, ki jih mladi pijejo. Ni ti treba nič od tega. Nobene energijske pijače, nobene kave. Triminuten box breathing. Štiri, štiri, štiri, štiri. In si kot nov. Sploh takrat, ko so možgani scvrti in telo utrujeno. Ali pa za powernap. Če nisi dobro spala. Na avtobusu, v avtu lahko z zaprtimi očmi ali pa starejši, ki že vozite, z odprtimi očmi lahko tudi med vožnjo. Ta vaja se lahko dela z odprtimi ali zaprtimi očmi. Samo začnite globoko dihati s prepono. Box breathing tri minute na dan in boste kot novi.
Res je super. Jaz se kar prerojeno počutim. Vau. Škoda, da morava zdaj zaključiti. Boš videla, ko boš kakšen dan še bolj utrujena, se boš spomnila na to vajo in ti bo zelo pomagala. Poskusi. Pred štartom, pred tekmo, pred tekom, da si povečaš kisik in energijo, pred učenjem, med učenjem, pred spanjem, podaljšaš izdih, preden greš v šolo, ko se skregaš s fantom, ko ti kdo pošlje grd komentar in moraš malo zadihati, da se čustveno pomiriš, utrditev fokusa, karkoli. Box breathing. Že na začetku česarkoli bi morali s tem začeti, potem pa naprej. In če katera učiteljica tole posluša, lahko skrajša na minuto in pol in celoten razred diha, preden gre pisat kakršenkoli test, izpit ali pa ima ustno spraševanje. Ko se telo pomiri, se glava zbistri.
Super. Na žalost morava vseeno zaključiti. Hvala, Sara. Res mi je všeč, kako si vse stvari povedala na tako enostaven način, praktično, vse razumem. Verjamem, da bodo tale podkast tudi mladi z veseljem poslušali. Mogoče pa boste imeli kakšen aha moment tudi med Triglav tekom. Zahvaljujem se vam, da ste poslušali. Hvala tebi, Sara. Sledite nas na kanalu Zavarovalnice Triglav na YouTubu, všečkajte nas na Spotifyu in Apple podcasts. En čudovit pozdravček iz Triglav Laba in se vidimo v naslednji epizodi. Čau.
Skrij transkripcijoPodobne vsebine
Odkrito o skritem
Odkrito o postavljanju meja z Aljošo Bagolo
22. 11. 2024
Odkrito o postavljanju meja z Aljošo Bagolo
PreberiOdkrito o skritem
O samopodobi, telesu in uspehu s Saro Isaković
14. 06. 2024
O samopodobi, telesu in uspehu s Saro Isaković
PreberiOdkrito o skritem
O izgubi in upanju v življenju z Anejem Dopliharjem in Nino Grilc
20. 05. 2024