O izgubi in upanju v življenju z Anejem Dopliharjem in Nino Grilc

Dobrodošli v našem novem podkastu Odkrito o skritem. Danes govorimo o upanju in vztrajanju. Snemamo v Triglav Labu. Hvala vsem, ki ste danes prišli. Na koncu boste lahko postavili še kakšno vprašanje. Preden začnemo. Ne pozabite nam slediti na YouTube kanalu Zavarovalnice Triglav. Če nas poslušate na podkastu Spotifyu ali Apple, všečkajte, delite in povejte prijateljem, da pridejo poslušat.

Danes sta z mano posebna gosta, ki ju združujeta zanimivi vrednoti, to sta upanje in vztrajanje. Zato imamo tudi takšen naslov. Povezuje vaju dejstvo, da sta se bila v življenju primorana naučiti, kako prestati precejšnje preizkušnje. Zato bomo današnji pogovor začeli s to temo. Sta pripravljena? Mislim, da ja. Sva.

A začnemo s tabo? Lahko. Se strinjaš? Seveda. Se ti strinjaš? Seveda. Izvrstno. O svoji zgodbi si v drugih podkastih že večkrat govorila, tako da bomo govorili bolj o tem, kako se povezuje z Anejevo, torej o upanju in vztrajanju. Z voljo in učenjem novih veščin je najbolj povezano dejstvo, da si včasih hotela biti pevka. Kolikor jaz vem. Ali nam boš povedala kaj več o tem? Bolj kot da sem imela to željo, me je življenje nekako zapeljalo na to pot. Kot majhna sem začela peti in pozneje v muzikalih, na odrih. Nato sem šla to tudi študirat v tujino. Glasba je bila tako konstanten del mojega življenja. Tudi ko sem spoznala Marka, sem bila v to življenje še precej integrirana. Potem pa, jaz pravim, spremembe so del življenja. Ugotovila sva, da če želiš funkcionalno družino, kar je bila vsekakor najina želja, je pač treba sprejeti takšno ali drugačno spremembo. In tudi to sem že večkrat povedala; bila sva na tisti točki v življenju, na kateri bi ali on začel peti ali pa bi jaz začela bordati. Glede na to, da Marko ni imel posluha, smo kar hitro vedeli, v katero smer bomo šli. Potem si še kaj pela ali si to dejavnost čisto opustila? Ali imaš spet kakšne želje? Ko sem se preselila nazaj v Slovenijo, sem posnela še eno skladbo z Big Foot Mamo. Imeli smo nekaj koncertov, nisem pa nič večjega potem lansirala.

Študirala si v Londonu, če sem prav slišala? Ja. Noro. Potem sem se res posvetila našemu življenju, potovanju, otrokom. Še zmeraj sem bila v stiku z glasbo. Režirala sem risane filme, zbore za risane filme, nisem pa šla v pevsko kariero.

Ko si šla iz smeri petja v šport, ti je bilo enostavno ali si se spopadla s kakšnimi izzivi? Jaz imam izzive rada. Všeč mi je tudi dinamika življenja. Pravzaprav sem bila v življenju vedno športno aktivna. Je pa res, da je bilo deskanje na snegu ena stvar, ki je bila zame popolnoma nova. Je bilo pa na neki način lepo, ker sem se učila skupaj z otroki. Takšna neka nova dinamika. Zdi se mi, da je prav, da življenje valuje, da plavamo po njem. Ne predstavljam si, da bi bilo konstantno vse ravna črta in ves čas vse enako. Bi bilo že kičasto. Ja. Pa tudi mislim, da smo narejeni tako, da imamo izzive radi. Da imamo radi, da se kaj dogaja. Seveda znotraj nekih mej, ampak da tudi sami sebi dokazujemo, da smo sposobni, da lahko kaj presežemo, da se lahko nove stvari naučimo.

Ko si naredila ta preskok, ali si mogoče morala žalovati za tem, da ne boš pevka, in si se odločala za kaj novega? Ne. Jaz imam že od nekdaj mišljenje, da razmišljanje o tem, kaj bi, če bi, je na nekakšen način izguba časa in energije. Stvari, ki se zgodijo, se pač zgodijo. Preteklost se ne da spremeniti. Prihodnost se ne da predvideti. Lahko pa vplivaš na ta trenutek zdaj. In konec koncev, to je bila moja zavestna odločitev. Se pravi, tisti trenutek, ko sem se jaz to odločila, sem sprejela, da puščam ta del svojega življenja za nekaj časa ali za zmeraj za sabo, in se podajam v nekaj novega.

Mlade spodbujamo, da odkrivajo stvari, ki jih veselijo. Tako kot si ti šla v nekaj novega, poskusila nove stvari in odkrila to, kar te veseli. Kako pa svoje otroke podpiraš, da to odkrivajo? Stoodstotno. Svojim otrokom vedno rečem, tudi skupaj sva jim vedno rekla, da to, kar skupaj počnemo kot družina, je zato, da si skupaj ustvarjamo spomine, neko zavetje. Da so hribi, narava in šport nekaj, k čemur se lahko zatečejo tudi, ko bodo starejši, po uteho, po trenutek sreče in zadovoljstva. Neka asociacija na lepe spomine. To nikakor ne pomeni, da morajo oni na kakršenkoli način biti v tem okvirju. Vsi smo individualni ljudje. Že od majhnega se vidijo zametki, kaj otroka zanima, kam gre. Vedno, stoodstotno spodbujam to, da poskušajo ugotoviti, kaj jim je všeč, kaj si oni želijo, da res stoodstotno gredo za tem.

Kaj pa jih zanima? Maks je mali podjetnik, zelo organiziran fant. Rad ima letala in smučišča. Ima zelo začrtane cilje, da bo lastnik smučišča in letalske družbe. Ima že načrt, ime, vse, tako da zdaj že malo razmišlja, kako bi v življenju do tega prišel. Hkrati pa bi rad tudi bordal za hobi, za veselje. To bi rad ohranil. Ema je športnica. Zelo je orientirana na cilj, na dosežke, na zmage, je tekmovalna. Trenutno je v gimnastiki, ampak jaz mislim, da bo v njenem življenju šport igral kar pomembno vlogo. Alaska pa je performerka. Stara je dve leti. Pri njej se zna to še zelo razvijati. Zelo je močna osebnost in ves čas poje. Mogoče bo pa glasbenica. Mogoče bo šla po tem, kar si ti želela, in bo ona pevka. Bomo videli. Sicer tega sploh ne apliciram na to. Moje življenje, moje želje, moja stvar. Oni so svoje osebe. Bomo videli.

Kaj bi kot mama svetovala mladim, na kakšen način naj odkrivajo svoje interese tako, kot so tvoji otroci našli svoje? Jaz mislim, da je pri mladih res ključ to, da so sami sebi na nekakšen način cilj. Da se poskušajo čim bolj poglobiti v to, kaj je njim všeč, kaj si oni želijo. Veliko je »trigerjev« iz zunanjosti. Zdi se mi, da ko smo mladi, ko se spreminjamo, ko nismo tako prepričani, kam hočemo, se hitro začnemo priključevati komu drugemu ali pa želimo biti podobni komu drugemu. Mislim, da se tam notri začnemo izgubljati. V adolescenci, v odraščanju. Tisti trenutek, ko stremimo k temu, da bi bili kdo drug, ne pa tisto, kar smo mi. Hvala.

Z mano pa je še Anej Doplihar, ki ima tudi zelo posebno zgodbo. Lahko nam jo sam predstaviš. Včasih si vozil motokros, potem pa si imel nesrečo. Kje pa si zdaj? Zdaj sem še naprej v športu. Samo kolo sem nadomestil z motorjem (tukaj je obraten vrstni red: motor sem nadomestil s kolesom). Ko sem bil v osnovni šoli, nisem bil športnik. Bil sem bolj okrogel, antitalent. Igral sem nogomet, ki je bil obvezen kot krožek. Ko sem bil star dvanajst let, pa me je prijatelj povabil na trening v motokrosu. On je motor že imel. Motokros je šport, ki je bolj nevaren, zato s sabo potrebuješ koga, če se slučajno kaj zgodi. In takrat je povabil mene. Do takrat o motorjih nisem imel pojma, tudi nisem imel svojega, saj tudi moji starši niso imeli motorjev. Bratje tudi niso imeli motorjev. Imam še dva brata. Takrat se je začelo. Pojdi z mano na trening. V redu, grem. Pojdi na drugi trening. Spomnim se, da sem doma slučajno imel birmanske vaje. Bilo je tako, da je vsakič kdo drug gostil doma ene vaje. Takrat so bile pri meni in je mama rekla, da ne smem zamuditi in da naj pridem pravočasno domov. Nekaj se je zalomilo in sem zamudil. Potem je bil doma prvi cirkus. Motor mi je toliko zlezel pod kožo, da sem začel doma težiti. Jaz bi motor, jaz bi motor. Kot smo se že prej pogovarjali. Mene je družina vedno podpirala pri mojih željah, ampak mamo je bilo strah. Motorja ni bilo nikoli pri hiši in bali so se, da bi se mi kaj zgodilo. Že če si tvoj otrok zlomi roko, ti verjetno ni vseeno, kaj šele, da se konča tako, kot se je pri meni. Potem sem bil toliko vztrajen, trmast kot otrok – dokler nisem dobil, kar sem želel, nisem končal. Starši so mi kupili motor, krosmotor. Spomnim se, da je bila Honda 125, in začel sem se voziti. Na začetku ob vikendih. Takšen je bil dogovor. Najprej šola, potem šport oziroma motor. Samo ob vikendih v spremstvu staršev. To je trajalo pol leta. Potem je dobil en prijatelj motor in sem se šel z njim peljat. Potem že med tednom in tako naprej. Dokler ni prišlo do tega, da sem začel tekmovati in sem dobil licenco. Dirke za užitek, da ne samo treniraš. Potem so prišli rezultati in se je to stopnjevalo. Vozil sem na pokalnem, državnem prvenstvu, na evropskem tekmovanju. Na koncu leta 2016 mi je ekipa omogočila svetovno prvenstvo. To je kar velik finančni zalogaj. Hvaležen sem, da sem lahko nastopil na najvišji ravni tekmovanja v motokrosu. Vse do oktobra leta 2017, ko sem na lokalni dirki v Orehovi vasi blizu Maribora v drugi vožnji padel. Motor me je udaril direktno po hrbtenici in obležal sem nepremičen sredi proge. Bilo je tako hudo, da nisem čutil več dela telesa od tukaj navzdol. Trebuha in nog ne čutim. Takrat se je življenje malo spremenilo. Mogoče sem bil na ta trenutek pripravljen, saj sem vedel, kaj se mi lahko v takšnem športu zgodi. Imel sem namreč prijatelja, ki se mu je zgodilo enako kot meni, še huje. On tudi rok ne more premikati. In to so prvi primeri v Sloveniji, ko smo zaradi motokrosa pristali na invalidskem vozičku. Hvala bogu in upam, da tega ne bo več oziroma da bo tega čim manj. Ampak saj vemo, da so športi zanimivi, da so pri motokrosu hitrosti večje, da so proge in skoki bolj nevarni. To privabi ljudi. Vse gre v smeri, da bo takšnih poškodb več. Oprema je ostala enaka. Upam, da bo čim manj takšnih koncev, kot je bil moj.

In potem si odkril kolo? Potem je bila rehabilitacija. Mesec in pol sem bil hospitaliziran v UKC Maribor. Imeli smo avtodom, namenjen za motokros. Iz Orehove vasi, s prizorišča, kjer sem padel, je oče pripeljal avtodom pod UKC Maribor na parkirišče in tam je bil parkiran, dokler nisem zapustil bolnišnice. Ob sebi sem imel stalno podporo, starše in prijatelje. Izmenjevali so se, da so bili tam in da nisem bil sam. To je takrat zelo pomagalo. Potem sem bil premeščen v URI Soča na rehabilitacijo, kjer sem bil približno naslednje štiri mesece in pol. Hodil sem domov za vikende in praznike. Tam sem spoznal to kolo. Prvič sem videl, kaj vse lahko počne invalid v športu. Da nadaljuješ življenje, ki si ga imel pred poškodbo. Ko sem prišel domov, sem imel energijo, ki mi je ostajala. Vedno sem bil navajen, da se v mojem življenju kaj dogaja. Rekel sem, da moram imeti šport še naprej. Rekel sem, da bom poskusil kolo in da ne ponavljam vsega še enkrat. Vse se je ponovilo kot pri motokrosu. Najprej kot rekreacija, da ne bi samo sedel v vozičku, potem licenca, dirke, rezultati in zdaj smo, kjer smo.

Pa si ti moral kdaj žalovati za tem, da zdaj ni več motokrosa in da je za tabo čista sprememba življenja? Na začetku, priznam, mi je bilo malo težko. Videl sem prijatelje, ki vozijo. Velikokrat so me vprašali, ali grem z njimi na trening. Ni mi bil problem iti z njimi na trening in gledati, ampak ko te kdo vpraša, kako bi ti odpeljal to linijo ali kako bi šel na ta skok, in jim nisem znal povedati. V tistem trenutku bi se najraje usedel na motor in pokazal, saj sem točno vedel, kako bi moral odpeljati, da bi bil čim hitrejši. Tisto me je malo žrlo. Potem sem hodil na dirke in tekmovanja. Družil sem se z istimi prijatelji kot pred poškodbo, se pravi, motokrosisti. Bil sem v isti družbi kot prej. Volja, da bi vozil, me je nekako minila. Bilo mi je pomembno samo, da sem tam z njimi, da vidim motorje, da vidim, kdo napreduje. To mi je bilo dovolj. Še danes mi je dovolj.

Se pravi ta šport te še vedno zanima? Ja, moram biti na tekočem. Se pravi, Gajser, Pancer, kako so na dirkah. Moram točno vedeti, pogledati vse dirke. Me pa ne vleče več, da bi vozil.

Kaj te je takrat gnalo naprej, da si obdržal to energijo, da se moraš s čim ukvarjati, da odkriješ nov šport? Pravzaprav me še danes zanima, kaj lahko čez nekaj let dosežem. Vztrajen sem, športen tip sem, obdržal sem energijo pred poškodbo, samo šport sem zamenjal. Fajn mi je imeti šport, da sem lahko zunaj, da sem lahko s prijatelji, s katerimi gremo na trening skupaj. Da nisem sam. Rezultati bodo prišli sami. Ko bom toliko časa v tem športu, bo prišel tudi čas za rezultate.

Kako pa te je nesreča spremenila osebnostno? Pravijo, da me ni. Tudi jaz mislim, da me ni. Zmeraj sem imel miselnost, da bom poskušal ostati tak kot pred poškodbo. Mislim, da mi je to dobro uspelo skupaj z okolico in družino, ki me je vedno podpirala. To je velik dejavnik v takšni preizkušnji, da nisi nikoli sam. Upam, da se bo moje življenje tako nadaljevalo in bom zadovoljen.

Pa si se kdaj srečal s kakšnimi nasprotovanji glede tega, da iščeš nov šport? Ne. So te vedno podpirali? Vedno so me podpirali. Ko grem na trening na kolo, moram imeti noge zvezane čez gležnje, vendar jih z rokami ne morem doseči. Tako da mi doma, ali babica ali tata, pri tem pomagajo. Podpirajo me in so veseli, da sem šport obdržal še naprej po poškodbi.

Na kakšen način je tvoje življenje prilagojeno po nesreči? Kot je videti, najprej invalidski voziček, ampak to je še najmanjša stvar. Danes je nekako povsod prilagojen dostop z invalidskim vozičkom. Kjer ni dostopno, kjer so kakšne stare zgradbe, si ne kompliciram življenja. Vedno so ljudje, ki pridejo in mi pomagajo brez problema. Brez kakršnihkoli vprašanj. Pridejo. Te nesemo? Ja, fino, pomagajte, hvala. Doma je prilagojeno stanovanje, hiša, v kateri so morali narediti samo dvigalo. Drugje grem lahko z vozičkom. Avto vozim z eno ročko in to so glavne spremembe.

Se pravi, res ni nobene stvari, ki je ne bi zmogel? Dobro, po stopnicah ne morem iti. Priznam. Vse drugo pa je ostalo kot prej.

To je res krasno. Vrniva se še malo k tebi. Kako ti danes ohranjaš spomin na Marka? Dajva govoriti malo o tem. Na vse mogoče načine, ki se jih lahko spomnim. Primarno mi ga je najbolj pomembno ohraniti za otroke. O njem se veliko pogovarjamo. Alaska, ki ga ni spoznala, govori o njem, kdo je. Pokažemo slike, gledamo filme. Na drugi način pa pravzaprav nekako, da ohranjam ta duh, ki ga je imel, s športom, prireditvami, deskanjem na snegu. V načrtu je, da naredimo film o njem. Vse, kar se da, ker si res ne bi želela, da takšen človek, kot je on, mine takrat, ko ugasne njegovo življenje. Mislim, da bi o ljudeh morali govoriti tudi po njihovi smrti.

Oba sta doživela res veliko spremembo v življenju. Ali bi danes naredila kaj drugače, če bi vaju znova doletelo kaj takšnega? Kdo bo začel? Izvoli. Jaz mislim, da so bile stvari, ki so Markovi smrti sledile, instinkt, nagon. Tako da težko rečem, da bi zdaj zavestno naredila karkoli drugače, ker so se stvari nekako kar same od sebe razvijale. Čisto po poti čustev, po naravni poti. Zato menim, da ne. Jaz mislim, da v takšnih okoliščinah res moraš slediti svojim občutkom. Tudi pri meni je bilo tako. Pred kratkim sem se z mamo pogovarjal, ali bi še enkrat ponovil vse to, kar se je zgodilo. Odgovoril sem pritrdilno. Tudi če bi vedel. Praktično sem v motokrosu dirkal dvanajst let. Kot sem omenil, prišel sem do želje, da sem vozil na svetovnem prvenstvu, sicer na eni dirki, ampak uspelo mi je. Ponovil bi vse, tudi če bi vedel, da se bo končalo enako, z invalidskim vozičkom. Ni mi žal niti enega dneva, ki sem ga za motokros zapravil. Saj to ni samo šport. Zraven se tudi marsikaj naučiš. Načina življenja in odnosa do ljudi. Jaz sem za zdaj zadovoljen s svojim življenjem. Tudi po poškodbi, na srečo so mi roke ostale cele, da jih lahko uporabljam, da sem lahko samostojen. To zdaj cenim toliko bolj kot pred poškodbo. Upam, da bom zdrav in da se bo življenje tako nadaljevalo.

Mnenje o starših, ki ne podpirajo svojih otrok? Ti imaš eno takšno zgodbo, ko so ti tvoji starši rekli, da se bojijo, da se ti bo kaj zgodilo, pa so te pri tem vseeno vedno podpirali. Ja. Lahko priznam, da si motorja, če mi ga starši ne bi kupili, ne bi mogel privoščiti. Tako da sem imel vedno podporo. Mama sicer nikoli ni mogla gledati starta motokrosa. To je bilo najslabše, ampak je vseeno prišla na kakšno dirko in jo pogledala. Doma pa me je podpirala. Oprala mi je opremo in mi kuhala, da sem imel čas za pripravo motorja. Tako da je bila podpora vedno.

Tvoji otroci pa se ukvarjajo s športom? A se ti mogoče kdaj spopadaš s strahom, da bi se otrokom kaj zgodilo? Mislim, da je to pri mamah nekaj naravnega. Me se za svoje otroke ves čas bojimo, tudi če hodijo po ravni cesti. To je pač dejstvo. To so neki naravni procesi priprave na to, da se bo otrok v neki fazi odtujil, da bo šel na svoje. Jaz mislim, da vse mame, ki imamo otroke, to rade doživljamo. Je pa tako, da sem bila veliko tega deležna tudi pri Marku. Marko se je ukvarjal z ekstremnim športom. Imel je zlom hrbtenice. Pri njem se ni končalo z invalidskim vozičkom, ampak je bilo veliko rehabilitacije in potem je šel nazaj v isti šport. Otroci zdaj počnejo praktično enako stvar. Na neki način je vedno ta občutek, ampak po drugi strani pa ne moremo tako živeti. Kakorkoli obrneš, se ti lahko v vsakem trenutku kaj zgodi in življenje je kratko. Mogoče krajše, kakor si mislimo, da bo. Treba ga je izkoristiti in početi tiste stvari, ki te veselijo.

Kaj te je takrat najbolj gnalo naprej, tudi otroke? Da ste ohranili to ljubezen do športa in ljubezen do življenja? Pravzaprav ravno to – vse, kar je on bil, vse, kar nam je on dal. Ta svoj entuziazem, to veselje do športa. Vse, kar smo skupaj doživeli. To je bil glavni povod za to, da to ohranimo. To lepo življenje v naravi. Predvsem pa, da smo skupaj in da ga ohranimo ob sebi, tudi če ga fizično ni tukaj.

Kako pa so otroci to doživljali? Kako doživljajo. To je pravzaprav nekaj, kar ni minljivo. Jaz mislim, da te takšne stvari spremljajo v celotnem življenju. Rasteš z njimi, staraš se z njimi. V vsaki fazi v življenju to predstavlja drugačen vpliv. To je pravzaprav nekaj, s čimer se bomo vsi štirje vse življenje spoprijemali.

To je proces in del življenja, ki ga ne moreš spremeniti. To se je zgodilo in je nepopravljivo. Načeloma za obe zgodbi in moraš iti naprej. Kakšen nasvet bi dala vidva sebi, ko sta bila najstnika? Da bi mogoče vedela, da se bo to zgodilo, kaj bi si povedala? Kako bi se pripravila? Jaz bi šla z glavo noter v isto stvar samo še s petsto odstotki več. Mi smo sicer vedno imeli odnos, da smo velikokrat povedali, da se imamo radi. Čim več časa smo poskušali preživeti skupaj. Če bi to lahko še enkrat doživela, bi mogoče edino dala še več tega. Še več te ljubezni, še več vsega. Ljudem vedno pravim, naj ne »šparajo« z besedami, lepimi besedami in lepimi občutki, lepimi trenutki. Čim več takšnih stvari ne more biti nikoli preveč.

Kaj pa ti? Ne vem. Na takšne dogodke se skoraj težko pripraviš, tudi če veš. Saj ne veš, kaj bo, kako se bo okolica odzvala. Jaz lahko rečem, da smo svojo pot dobro speljali. Nisem bil sam in zraven trpi tudi družina. Jaz imam brata dvojčka. Če bi jaz videl dvojčka ali drugega člana družine na postelji in bi prišel k njemu na obisk, bi mi bilo stokrat težje, kot je bilo meni v tistem položaju. Vedno sem imel vodilo, da nisem sam in da se moram potruditi, če ne zase, za druge, ki so tam zraven. Lahko rečem, da smo to dobro speljali.

Ja, glede na tvoje rezultate. Nisem še rekel zadnje. Upam, da bodo še boljši. To si že tudi rekel, ja. Ampak predvsem pa na karakter, voljo in nasmeh. Tistega pa ne manjka.

Kaj pa je tvoj nasvet za mlade, ki iščejo svojo strast? Pravzaprav od obeh? Če se še iščejo in ne vedo, kdo so. Jaz bom ponovila tisto od prej, da dokler bodo iskali znotraj sebe in ne znotraj drugih ljudi, bodo gotovo našli. Bo prišlo. Včasih kakšne stvari ne moreš prehiteti. Predvsem te smernice, ki nam jih daje družba. V kolikšnem času je treba kaj narediti. Mislim, da je to tisto, kar v nas, sploh v času odraščanja, povzroča neki pritisk. Treba si je pustiti. Marko je pri osmih letih vedel, kaj je želel, jaz nisem vedela pri dvajsetih, kaj želim. To je proces. Pri nekaterih traja manj časa, pri drugih več. Tudi zunanji dejavniki vplivajo na to. Dajmo si čas živeti.

Jaz se bom kar pridružil temu. Mislim, da kot otroci morajo preizkusiti, če govorimo o športu ali kateremkoli hobiju, čim več različnih stvari. Mislim, da jih morajo starši pri tem podpirati, kolikor se le da. Lahko boš padel na ravnem in si zlomil roko, pa bo za starše težko. V mojem primeru je bilo to v športu. Če se dam v vlogo, da bi imel otroka, ki bi želel voziti motokros, bi ga podpiral, čeprav bi mi bilo težko, da bi se kaj zgodilo. Ampak bi mu dal priložnost, da poskusi in potem vidi sam, ali je to zanj. Naj bo to katerikoli šport.

Kaj pa za tiste, ki svojim sanjam ne morejo slediti? Tudi ti ne moreš več voziti motokrosa. To je dejstvo. Kako naj se kdo, ki je mlad in se še išče, s tem sprijazni? Kot je rekla Nina, življenje je kratko. Treba ga je uživati. Zakaj bi si življenje komplicirali. So določene okoliščine, kot je moja, ki je ne moreš spremeniti. Motokrosa ne morem več voziti. Vozim ga lahko, ampak ne na način kot prej. Se pravi, da skačeš in podobno, kar je največji užitek v tem športu. Jaz sem enostavno zamenjal cilj oziroma cilj je ostal še vedno enak, torej da sem v športu čim bolj uspešen, ampak vrsto športa sem zamenjal. Mislim, da bolj podobnega športa, kot je kolesarstvo, parakolesarstvo v mojem primeru, ko se dirka na podoben princip, ne bi mogel izbrati. Tako, da sem zadovoljen, da sem izbral parakolesarstvo.

Kaj pa ti misliš? Ko ti življenje postavi prepreko, ki je ne moreš spremeniti, kako naj gre mlad človek naprej? Jaz ne verjamem v besedno zvezo »ne morem«. To sem že večkrat poudarila. Mislim, da so prilagajanja. Včasih je treba kakšno stvar spremeniti. Gotovo so spremembe del življenja, ampak mislim, da je s prilagajanjem ciljev in želja mogoče vse. Svojim otrokom vedno rečem: »Če hočeš imeti letalsko družbo, zakaj misliš, da je ne moreš imeti?« Nekdo jo ima. Se pravi, če je kdo drug sposoben tega, si sposoben tudi ti. Mislim, da omejitev kot takšnih je zelo malo. Veliko si jih ustvarimo sami.

Če bi se komu od vajinih bližnjih zgodila vajina zgodba, kaj bi bil glavni nasvet, ki bi ga dala? Kako iti naprej? Zdaj dam pa tebi prednost. Rekel bi, da je treba vztrajati. Kar se je zgodilo meni, to ne pomeni en dan ali dva tedna vztrajanja, ampak nekaj let. Upanje moraš vedno imeti, da bo nekoč boljše oziroma da bo jaz, v mojem primeru, shodil ali pa vsaj čutil del telesa. Glede na svojo poškodbo, imam prekinjeno hrbtenjačo, skoraj zagotovo ne bom več hodil po naravni poti. Imam odprto upanje, da bo medicina to naštudirala. Prav gotovo bo, ampak bo trajalo. Nisem rekel zadnje, da ne bom več hodil, ampak se s tem ne obremenjujem. Prilagodil sem se na to okoliščino, ki je zdaj, in peljem takšno življenje naprej. Če bi se komu v moji ožji družini zgodilo kaj takšnega, bi rekel: »Vztrajati in iztržiti iz položaja najboljše in potem videti, kaj se iz tega zgodi.« Tudi jaz mislim, ne se ustaviti. To je prva stvar, ki je meni pomagala iti naprej. Ves čas iti naprej. Stremeti k čemu. In pa predvsem, življenje je takšno, kakor ga vidimo. Teorija o polovici polnega kozarca, kako ga z različnih koncev lahko vidimo, je resnična. Vedno se je treba osredotočiti na pozitivne stvari. Vedno rečem, da nam je bilo veliko odvzetega, vendar nam je bilo v življenju veliko tudi danega. Še zmeraj sem zdrava, še zmeraj lahko skrbim za svoje otroke. Moji otroci so zdravi. Živimo lepo življenje, ukvarjamo se s športom, v gorah smo. Velik del manjka, ampak je pa velik del, ki je še vedno poln. Jaz mislim, da je to kar ključ v življenju. Na stvari je treba gledati pozitivno.

Poiščeš tiste stvari, ki te lahko ženejo naprej. Najlepša hvala, da sta prišla in povedala svojo zgodbo. Upam, da se bo kdo v tem našel in da bo našel tudi svojo inspiracijo za nadaljevanje življenja. Mimo vseh preprek, mimo vseh ovir. Da bomo odkrili svojo srečo in živeli naprej.

Najlepša hvala vsem, ki ste poslušali. Naročite se na naš YouTube kanal Zavarovalnice Triglav. Všečkajte in delite. Povejte prijateljem, da pridejo poslušat tudi na podkastu Spotify in Apple. Lep pozdravček iz Triglav Laba. In se slišimo naslednjič. Zdaj pa mahamo.