Depresija - kako jo prepoznati in se z njo soočiti

Živijo in dobrodošli v svežem podkastu Odkrito o skritem. Govorili bomo o različnih in globokih temah mentalnega zdravja tukaj v prečudovitem Triglav Labu. Z nami sta Žiga in Klavdija, ki bosta razkrila vse, kar je skrito. Žiga, najboljše, da se kar sam predstaviš.

Sem Žiga Lah. Ukvarjam se z YouTubom in streamanjem. Igram videoigre in ljudje me spremljajo. Tako da to je to. Po tem me ljudje navadno prepoznajo.

A samo to?

Načeloma ja. Malo fitnesa vmes poskušam.

Super. Pa še vi.

Lepo pozdravljeni. Moje ime je Klavdija Zver Zahwi. Sem psihologinja in psihoterapevtka.

Hvala. Pozdravljena oba. Ali smo pripravljeni na vprašanja?

Smo.

Najprej Žiga, čisto preprosto, kako bi ti s svojimi besedami opisal depresijo oziroma kar si takrat doživljal?

Zelo težko je to opisati z besedami, ampak če bi moral kaj povedati, je, da se počutiš čisto samega in da ne veš, kaj želiš v življenju. To se mi zdi, da je največji problem. To, da ne veš, zakaj obstajaš.

Veliko ljudi, se mi zdi, da zamenjuje depresijo s tem, da so občasno malo žalostni. A se tebi tudi zdi, da je to dosti nov pojav, da se toliko govori o depresiji, čeprav to mogoče ni ravno depresija?

Jaz kot youtuber to dostikrat opazim. Ljudem poskušam razložiti, da če si žalosten en teden, mogoče mesec dni, da to ni depresija. Definitivno ni fajn, ampak bi rekel, da gre depresija bolj globoko, ker ne moreš funkcionirati kot ostali normalni ljudje, ali kako bi rekel.

Kaj pa pravi stroka?

Žiga je lepo povedal. Zelo težko je opisati z besedami. Veliko povedo pa sami občutki, ki so zelo globoki in zelo težki. Spopadati se s temi občutki je težko, poiskati pomoč in narediti prvi korak. Ogromno je utrujenosti, upada volje in moči. Veliko je nemoči, tudi občutkov krivde, zakaj se ne morem zmigati, zakaj ne morem nekega premika narediti. Večkrat slišimo Daj se malo skupaj poberi in bo lažje, ampak dejansko ne gre za to. Oseba dejansko ne zmore sama in potrebuje strokovno pomoč.

In kakšen bi bil nasvet za nekoga, ki si ne more poiskati pomoči? Kako naj naredi prvi korak? Ker je težko. Takrat niti nočeš iz hiše.

Dejansko je tako. Včasih mogoče tudi kdo drug opazi. Sami pri sebi sploh ne opazimo. Če pa opazimo sami pri sebi, se na internetu zdaj najde že marsikatera informacija. Potem pa je dobro, da spregovorimo o tem. Ali s prijateljem in to pomaga, da naredimo prvi korak. Ali doma s starši, če je opcija. Ali je mogoče širša družina, pa sta kakšna teta ali stric, kjer lahko mladostnik naredi prvi korak in pove, da je v težavah. Potem pa se gre naprej. Ali je to splošen zdravnik, psihoterapija. Če je to v zgodnji fazi depresije, je lahko psihoterapija zelo uspešna in niti ni dolgotrajna. Če se nekdo že nekaj časa spopada z anksioznostjo, ki se kasneje poglobi v depresijo, potem je proces zdravljena nekoliko daljši.

Se pravi, tako kot pri katerikoli bolezni, prej ko se ugotovi, prej ko se poišče pomoč, lažje je pomagati.

Tako je. Vpliva na proces zdravljenja in tudi na ponovitve depresivnih epizod.

Kako si pa ti poiskal pomoč?

Pri meni je bil največji problem, da nisem nobene pomoči poiskal. Tudi ko me je mama dostikrat vprašala, kako se počutim in ali se lahko pogovoriva, se nisem želel. Tako da sem bil zelo zaprt vase. Mislim, da je bil to tudi glavni problem, zakaj je to tako dolgo trajalo. Nimam pa točne informacije oziroma ne spomnim se točno, kdaj sem jaz dejansko prišel bolj ven iz tega. Mislim, da sem takrat začel ponovno veliko telovaditi. Ker na začetku so bile videoigre, s katerimi sem si pomagal. Potem sem začel telovaditi. Kasneje pa sem spoznal še punco. To je bil tudi velik plus.

Ti je punca pomagala?

Definitivno.

Ženske rešujemo svet.

Kaj so pa starši rekli, ko so opazili, da imaš težave? A ste se pogovarjali odprto o tem?

Nisem imel socialnih stikov razen online s prijatelji. Tako da sploh ne vem, ali sem se kaj dosti pogovarjal s svojimi starši. Zelo sem jim hvaležen, da so mi dovolili, da sem bil doma. Sem pa videl pri mami, da to, da sem bil jaz v depresiji, je zelo vplivalo tudi na njeno razpoloženje. Se mi zdi, da je bila tudi ona dosti bolj žalostna.

Kako lahko starši pomagajo v takšnih situacijah? Se mi zdi, da si večina otrok oziroma mladih ne upa povedati staršem teh težav, ker imajo mogoče občutek, da se bo njihov starš počutil krivega. Ampak je pomembno, da starši pomagajo. Kako lahko pomaga starš?

Pomembno je vedeti, o katerem obdobju mladostništva govorimo. Če je to zgodnje mladostništvo, potem otroci oziroma mladostniki niti ne najdejo besed, kako bi to poimenovali. Njihovi depresivni znaki so bistveno drugačni od depresije pri odraslih. Dosti več je razdražljivosti, jezljivosti, nekega upora in lahko je zadaj tudi depresija. Ko starši opazijo znake, ki dlje časa trajajo, da pride do upada učnega uspeha, da prej to ni bilo prisotno, da nima interesa za socialne stike, da ni nekega veselja več, potem je mogoče za razmisliti, da se pristopi k pediatru in da se ga vpraša, kaj se lahko naredi. Starš lahko pristopi tako, da je pri tem precej suportiven, ne z velikimi nasveti, ampak da posluša, spremlja, kako je, da mogoče organizira kakšne izlete, kjer je lahko neka tema tudi malo bolj lahkotna. Da se ne pogovarjamo vedno samo o tem, kako smo, ampak kaj lahko delamo skupaj. Žiga je prej omenil fizično aktivnost. Seveda je odvisno, v katerem obdobju depresije smo. Če je zelo globoka depresija, takrat tudi telesno ne zmorejo fizične aktivnosti in je takšno razpoloženje zelo nizko. Zato moramo iti zelo postopoma. Starši lahko poiščejo pomoč tudi sami zase. Se pravi, kako naj ravnam z mladostnikom, ko je v stiski. Vaša mama je bila definitivno v stiski, ker ni vedela, kako pomagati. Depresija je motnja, o kateri zelo težko govorimo. Pri nas doma se to dogaja, mogoče bo pa kar izzvenelo. In včasih ne izzveni. Tako da je pomembno, da se starši čim bolj pozanimajo, da poskušajo razumeti mladostnika, ker so pogosti prisotni vedenjski izbruhi. Mladostniki se ne umikajo, kot se odrasli. Več je vedenjskih znakov in potem rečejo, da se otrok neprimerno vede. In da ni nujno, da je to odraz nekega neprimernega vedenja, ampak mogoče večje stiske.

Pogovarjali smo se, da prijatelji in starši lahko pomagajo do neke točke, ampak niso strokovno podkovani, da bi lahko ponudili konkretno pomoč. Lahko si opora, ne moreš pa zares rešiti problema. Tukaj je zelo pomembno, da poudarimo, da je treba te težave rešiti s strokovno pomočjo in ne samo s prijatelji na način Malo pojdi ven in bo boljše.

Prijatelj je za to, da spravi tega drugega prijatelja, ki ima težave, na sprehod, ga posluša, da se pogovarjata, mogoče pogledata skupaj film in to je to. Ko govorimo o depresiji, moramo vedeti, da je potreben celosten pristop. Prijatelj je tisti socialni stik, ki normalizira situacijo, da lahko še stopimo ven iz hiše, se sprehodimo in mogoče gremo na kakšen izlet. Starši so varnost in podpora na drug način. Strokovna pomoč pa služi temu, da se mladostniku razloži, kaj to je, kaj doživlja, zakaj tako doživlja, da mora biti razlog, da ni kriv za to, da se tako počuti, da mu nekako razložimo, zakaj se mu je zgodilo, kar se mu je. Osmišljanje pomaga. To je ta prvi korak, ko jaz razumem, da lahko povežem. Opažamo namreč, da so misli precej težke in to vpliva tudi na samopodobo. Nisem dovolj uspešen, nisem dovolj dober. Pogosto se pokaže, da tudi telesna samopodoba pade in potem postane kar naenkrat prizma, skozi katero gledamo na sebe in na svet, precej temna.

Žiga, prosila bi te, da nam poveš, kako si pri sebi opazil, da imaš težave, in kaj je bil razlog, da si zapadel v depresijo?

Glavni razlog je bila košarka. Košarka je bila edina stvar, za katero sem vedel, kaj želim početi v življenju, in me je veselila. Vedno sem mislil, da bom profesionalni športnik. Prišel je čas, ko sem bil povabljen na mladinske olimpijske igre, in tam sem se imel res lepo. Zelo težko je opisati, kako je živeti v olimpijski vasi. Bilo je prvič, ko sem bil skoraj en mesec stran od družine in nisem imel niti potrebe poklicati domov. Ne zato ker jih ne bi pogrešal, ampak tako lepo sem se imel, da nisem imel potrebe po ničemer drugem. Tam sem dobil olimpijsko medaljo. Veliko ljudi te potem kontaktira. Takrat je bil moj Facebook poln sporočil. Ko prideš enkrat nazaj in ko vidiš, kako je bilo življenje tam super, se mi zdi, da je potem počasi šlo na slabše. Potem sem bil tudi malo manj zainteresiran za košarko. Potem sem tudi šolo počasi pustil. To so bili začetki, četrti letnik.

Pa si se počutil krivega zaradi tega, ker se zdaj tako počutiš in si želiš nazaj, pa veš, da ne moreš? Ker to je bilo eno obdobje in si mogoče malo obžaloval za tem obdobjem? Si se počutil krivega zaradi tega?

Mogoče sem se počutil krivega, ne da sem bil malo manj resen v košarki, ampak da sem izgubil interes za košarko. Zelo dolgo sem se spraševal, kaj bi bilo, če bi vztrajal naprej. Glede dosežkov vem, da sem bil zmožen, da bi prišel naprej. Kasneje, ko sem začel amatersko igrati, sem moral nehati zaradi kolkov in sem prišel do spoznanja, da tudi če bi takrat vztrajal, zaradi kolkov ne bi mogel nadaljevati te kariere. Tako da mi je to takrat tudi olajšalo.

Ja, to, da nisi toliko obžaloval. Da si imel dejanski razlog.

Veliko športnikom se zgodi, da ko zaključijo kariero ali ko se spremeni njihovo življenje na način, da gredo iz Zdaj pa je hype in ljudje me poznajo v normalno življenje, kjer tega ni več. Tudi o tem ne govorimo dosti, ker je mogoče ena takšna stigma okrog tega. Pa saj si imel vse to, saj si imel eno obdobje, ko je bilo lepo, zdaj pač živi normalno naprej. Ali si kdaj doživel, da ti je kdo rekel Pa saj si imel eno tako lepo izkušnjo, zakaj si zdaj žalosten zaradi tega? To je čisto brezveze. A veš, kaj vse si doživel?

Mislim, da ne toliko. Bolj to vidim kot youtuber. Še vedno se mi zdi, da – kot smo se že prej pogovarjali – depresija nikoli ne gre čisto stran. Nikoli ni isto. In definitivno imam slabša obdobja. Zdi se mi, da judje ne razumejo, da kljub temu da počnem nekaj, kar je po mojem mnenju trenutno najbolj zaželen poklic med mladimi, vseeno ne pomeni, da boš kar naenkrat srečen in je to to.

Kot youtuber imaš tudi kaj težav s tem?

Definitivno jih imam. Ko ti enkrat to postane služba, si mogoče preveč fokusiran na številke. Če številke padejo, četudi vidim, da niso samo meni padle, ampak na splošno tudi drugim youtuberjem, še vedno gledam iz sebe. Zakaj me ne marajo več? Potem spet primerjam sebe z drugimi in spet ni dobro.

Tukaj lahko tudi jaz potrdim, da čutim enako. Je kar zanimiva izkušnja, ki jo zelo težko opišeš, ker je to dosti unikatna služba, ki je niti ne moreš razložiti. To delaš v bistvu sam za ljudi. Mogoče me bodo gledali, mogoče me ne bodo. Če me nekaj časa gledajo, pa me potem nehajo, imam kar čuden občutek. Če nisi dovolj mentalno pripravljen na te stvari, te hitro potegne v ene temne kraje, o katerih danes govorimo.

------

Kako je depresija vplivala na tvoj vsakdan? Si šel od tega, da si bil nekakšen bubbly person in se veliko pogovarjal z ljudmi, potem pa kar naenkrat obstal?

Bil sem vedno bolj introvertiran. To sem opazil, ko sem bil v reprezentancah. Zato se tam nikoli nisem dobro počutil. Vsi so se med seboj razumeli, jaz pa sem bil vedno nekje v kotu stisnjen. Nikoli nisem bil outgoing.

Kako je to vplivalo na tvoj vsakdan?

Ko sem zapadel v depresijo, je vplivalo name tako, da sem zamenjal dan in noč. Zbujal sem se ob osmih, devetih zvečer in sem bil buden do nekje dvanajstih. Ponoči sem se najboljše počutil zaradi tišine. Začel sem igrati videoigre. Se mi zdi, da so bile velik razlog, da nisem zašel v kakšne slabše stvari in sem imel še socialne stike online s prijatelji. To je bil en velik del, ki mi je v bistvu pomagal v tistem obdobju. Poleg tega, da sem zamenjal dan in noč, nikoli nisem šel ven. Dve, tri leta sem bil ves čas notri. Enkrat na leto sem šel ven. Tuširal sem se mogoče enkrat na mesec, če. Stuširal sem se, kadar je mami omenila, da me ne more več vohati. Kar veš, da je zelo slabo. Ampak ko prideš do tega, ne zaznaš teh stvari. Vsaka mala stvar ti je zelo težka.

To je zelo pogosto, da za osnovne stvari, ki jih človek naj bi delal, enostavno ne najdeš več energije. A je pogosto to, da ljudje zamenjajo – tako kot je Žiga – dan in noč? Da ponoči bolj zaživijo kot podnevi?

Pride do motnje spanja. V vsakem primeru pride do motnje. Nekateri se umikajo v spanje. Lahko spijo ure in ure. Nekateri imajo težavo z umirjanjem, da gredo sploh v spanec. Lahko se zgodi, da zamenjamo dan in noč, ker ponoči je vse bolj mirno, bolj varno. Takrat malo bolj zaživijo. Težave se pokažejo tudi pri hranjenju. Ni apetita ali so zelo ješči. Sladkor takrat zelo paše. Pride do motenj s prebavo in bolečin, kot so glavoboli. To so vse nekakšne telesne simptomatike, ki se pokažejo ob depresivni motnji. Nekakšni prvi znaki, na katere so lahko mladi pozorni. Sploh če so dlje trajajoči in da noben pregled nič ne pokaže. Potem je to lahko odraz depresivnega stanja.

To so še vseeno stvari, ki jih samo ti veš. Marsikdo ne prizna, da se mu to dogaja. Zato je tudi težko pri prijatelju videti, da je mogoče kaj narobe.

Rekel si, da te je depresija spremenila kot človeka. Si bil kdaj na točki, ko se nisi več prepoznal, kakšen si bil prej in kakšen si zdaj?

Edina stvar, po kateri se ne bi prepoznal, je, da včasih, ko sem bil športnik, sem z lahkoto treniral tudi po šest ur na dan. Zdaj mi zelo težko pride v navado, da bi redno ves čas treniral. Pomagal sem si s tem, da sem prepričal še prijatelje, da pridejo zraven. Drug drugega spodbujava, da greva trenirat. Še vedno pa nisem v stanju Komaj čakam, da grem, in upam, da enkrat spet pridem nazaj. Ne vem, ali je to depresija spremenila ali pa sem na splošno bolj len.

Meni je pomembno, da govorimo tudi o šolah. Bom vprašala oba. Šola sicer lahko pomaga, ampak – ali pomagajo? Koliko šole v resnici pomagajo, ko mladi zbolijo za depresijo?

Bil sem četrti letnik, ko se je meni to začelo dogajati. Ampak pri meni je bilo samo to, da sem nehal hoditi v šolo. Prišel sem samo na izpite. Ne vem, ali srednje šole pomagajo v zvezi s tem. V osnovi šoli vem, da smo imeli psihologinjo, medtem ko v srednji šoli ne vem, ali smo jo imeli.

Kako je v resnici?

Jaz bi še dodala, kar se profesionalnih športnikov tiče. To je življenje, ki je zelo visokih amplitud. Ko končajo s kariero ali da se iz nekega razloga prekine, pride pogosto do depresivnega razpoloženja. Ne do depresije kot takšne, ampak do depresivnega razpoloženja. Gremo iz 100 na 0. In se enostavno ne znajdejo. Nastane en velik prazen prostor, nimajo več strukture, nimajo več ciljev, ki jih morajo dosegati. Nastane velik prostor, kjer se nimajo ničesar za oprijeti. Morajo si na novo postaviti identiteto. Kdo sem jaz, če nisem športnik? Prej je velik del identitete zgrajen okoli tega Jaz sem športnik. Kot pri vas – košarkaš. Ko tega ni, ko mi to vzameš, sem, aha – kaj pa zdaj? Potrebujejo čas, da se adaptirajo na novo stanje. To, da se vam je težje vrniti, imava pozicijo iz absolutno vse in absolutno nič. Normalno je dvakrat do trikrat na teden, da vzdržujemo neko vitalnost. Lahko pa smo nagnjeni k ekstremom. Profesionalni športniki so uspešni zato, ker so nagnjeni k ekstremom. Zato so lahko težave, ko prekinejo s profesionalnim športom. Kar se šole tiče, je odvisno od šole do šole. Nekateri so bolj ozaveščeni in imajo več izobraževanj. Odvisno je tudi od učitelja, ali kaj opazi. Če se sploh posveča temu, da opazi. Ali so mladostniki samo vedenjsko neprilagojeni. In potem je od šole do šole odvisno, ali imajo psihologa ali svetovalko. Zelo je pomembno, da razrednik v nižjih razredih opazi – ker otrok sam pri sebi definitivno ne bo – ter da kontaktira starše, da se skupaj pogovorijo. To bi bil pravi pristop.

Pri mladih je veliko stigme okoli tega, da depresija itak ne obstaja. Večkrat slišimo, da depresija je nekaj, kar smo si izmislili zato, da lahko imamo težavo. Šole bi morale malo več govoriti o tem.

Mislim, da so zdaj mladostniki pod dosti večjim pritiskom, kot so bili nekoč. Zato je tudi depresija v naraščanju. To se je pokazalo prvi moment v času covida, ko je prišlo do izolacije, ko so prišle tudi druge težave. Mogoče težave v družini. Potem je tudi nasilje v šoli, ki velikokrat botruje k anksioznosti oziroma depresivnim stanjem pri otrocih oziroma mladostnikih. Pritiski so tudi, kar se tiče akademske uspešnosti. Kaj pričakujejo od sebe in kako bodo izgledali. Tudi socialna omrežja naredijo več škode kot koristi, žal. Mladostništvo je, ko želimo pripadati drugim, želimo biti podobni, da bomo vzpostavili neko vez. In zato se primerjajo. Primerjanje je podobno kot kritika. Če ne dosegamo vizualne podobe in uspehov kot drugi, se lahko hitro počutimo nesposobne in izgubimo motivacijo, da bi karkoli naredili.

Če lahko dodam. Ko sem bil v depresiji, takrat je bil Facebook popularen. Kadarkoli sem šel na Facebook in sem videl svoje prijatelje, ki potujejo, imajo službe in uživajo življenje. To mislim, da je samo še slabše vplivalo name. V tem primeru, da se primerjaš s svojimi prijatelji ali sovrstniki in vidiš, kje so oni in kje si ti, je kar težko.

Jaz pri mladih opažam, da se preveč primerjajo s starejšimi. Ko sem začela, sem bila stara osemnajst let. Takrat so me spremljale toliko stare, kot sem bila jaz. Zdaj sem stara šestindvajset let in me spremljajo trinajstletnice, ki pa ne morejo biti to, kar sem jaz. Dolgo sem imela težave sama s sabo, kako naj se približam mladim. Da ne bodo imeli občutka, da morajo biti to, kar sem jaz, ker ne morejo imeti telesa odrasle ženske, ne morejo imeti službe, ne morejo biti finančno samostojni. Potem pa so tukaj še izgled in filtri. Mogoče je tudi zato malo več depresije in teh občutkov? Nekakšna nerealna pričakovanja se razvijejo.

Kako bi lahko bolj destigmatizirali depresijo? To je zelo težka beseda. Kako bi lahko bolj destigmatizirali depresijo, predvsem zdravljenje? Kako bi lahko to malo bolj približali mladim in jim predstavili, da je to nekaj kot Jaz hodim na terapije, ti si hodil na terapije, vsi lahko hodimo na terapije?

Jaz sem mnenja, da bi lahko vsi hodili na terapije. Tudi tisti, ki nimajo težav. Se mi zdi, da bi vsakemu prav prišlo. Ko sem bil športnik, smo imeli vsi, ki smo bili na visokem nivoju, tedensko psihologinjo. V vsakem primeru pride prav, tudi če nisi depresiven. Jaz kot youtuber sem eden tistih, ki poskuša povedati ljudem, naj si najdejo pomoč. Ta toksična moškost je zelo popularna in pravim, da tudi če si moški, še vedno lahko jokaš, še vedno lahko poveš težave. Tako da poskušam to malo zagovarjati. Koliko se prime, pa ne vem. Ampak če eden posluša, je že uspeh.

Ali je razlika med moškimi in ženskami, kako dojemamo depresijo? Tako kot si rekel, da je ta toksična moškost in si ne upajo o tem govoriti, ne upajo si jokati, ženske smo pa malo bolj odprte glede tega. Kakšne so razlike?

To je že v sami vzgoji. Saj je že Žiga lepo povedal. Vzgoja je takšna, da večkrat slišimo Ti si fant, ne jokati. Ampak jok je odraz žalosti ali stiske. To je normalen odziv na to, kar doživljamo. Ampak pri fantih je večkrat Ne, ne, ti si močan, ti tega ne moreš doživljati. Punce imamo tukaj več dovoljenja. Imamo pa verjetno veliko manj dovoljenja za biti jezne. Zato je več umika. Ko so punce depresivne, je več samopoškodb. Pri fantih je mogoče malo več tveganega vedenja. Kako pa destigmatizirati? Da se čim več o tem pogovarjamo. Občutki, ki so, pašejo v to bolezensko stanje. Tako kot imamo druge bolezni, imamo tudi depresijo. Takrat nimamo volje, da bomo bubbly, se stuširali in šli ven. Enostavno nimamo moči. Veliko je telesne izčrpanosti. Prej ko bomo spregovorili, več bomo govorili o tem, prej ko bo nekdo poiskal pomoč, krajši čas bo trajalo in tudi manj ponovitev bo. Depresija ni odraz šibkosti, ampak stanja, ki se zgodi iz nekega vzroka. Depresija ne nastane kar iz nič. Ali je neko življenjsko obdobje, ki nas potisne čez rob, in se potem s tem soočamo. Ali so neke genske predispozicije, ki jih imamo. Po navadi je kombinacija več dejavnikov.

Kaj bi lahko kot družba naredili, da bi zmanjšali stigmo? Kot smo že rekli, socialni mediji bi lahko bili malo bolj realni. Ker se mi zdi, da se predstavljamo kot neka popolna življenja in se mladi dosti primerjajo. In je to tudi posledica. Kaj bi lahko naredili glede tega?

Da smo manj obsojajoči. Če ne razumemo nekoga, to ne pomeni, da ne moremo vprašati, kaj to sploh je, se pozanimati. Ne da imamo že neko absolutno mnenje Meni se to ne more zgoditi ali depresija kar izzveni, depresije ni. To so miti, ki ne držijo.

Kaj pa ti praviš? Ne vem, kaj bi povedal, ne vem, kaj bi dodal.

Nimaš česa dodati?

Ne, tukaj dejansko ne.

Zdaj pa eno čisto strokovno vprašanje. Kaj je najučinkovitejša metoda za zdravljenje depresije?

Če na samem začetku poiščemo pomoč, je lahko psihoterapija čisto na mestu. Potem pa se mora psihoterapevt po pregledu odločiti. Depresivni, ki so nekoliko bolj globoko v depresiji, potrebujejo predvsem suportivno psihoterapijo, nikoli kognitivno-vedenjske. Ta oseba nima moči in posledično ne bo uspeha. Oseba gre lahko še nižje. Potem pa je tukaj medikamentozna podpora. Včasih je treba tudi po tem poseči. Predvsem zato, da si nekdo malo opomore . Sploh če so težave s spanjem in anksioznostjo. Nekdo je tako izčrpan, da se enostavno ne more pomiriti. Takrat je medikamentozna terapija sigurno na mestu. Pacienta se spremlja in po navadi je lahko s to kombinacijo veliko uspeha.

Kdaj je stanje še toliko dobro, da se ne potrebuje antidepresivov? In kdaj je tista točka, ko je treba poiskati pomoč v obliki zdravil?

K psihiatru ali splošnemu zdravniku na predpis medikamentoze? Takrat, ko oseba enostavno nima moči in ne zmore sama. Ne moremo nekomu govoriti, kaj vse je treba narediti, da se bo izvlekel iz depresije. Začnemo suportivno in s svetovanjem. Z edukacijo. Če so težave dlje trajajoče, potem je tudi posvet pri psihiatru zelo na mestu. Kombinacija je po navadi tudi zelo uspešna.

Na družbenih omrežjih večkrat slišimo, da se depresijo da pozdraviti s sprehodom, s telovadbo. Ali je to nasvet, ki je na mestu? Mogoče pa ni tako preprosto?

To je en delček, ki pomaga k izboljšanju. Fizična aktivnost je zelo na mestu, ampak ko je nekdo močno depresiven, ne bo imel energije. Siliti ga v nekaj, ne bo obrodilo sadov. Tako da na začetku so kratki sprehodi, res kratki. To, da gre nekdo ven, mogoče s prijateljem, mogoče z družinskim članom. Premiki so majhni, ampak na koncu se obrestujejo. Tudi kar se prehrane tiče, da ni veliko sladkorja, ampak da je uravnotežena prehrana. Da se vpeljejo sprostitvene tehnike, ampak za to moramo biti opolnomočeni. Če nismo, je treba res počasi.

Kako si pa ti našel moč, da si začel premagovati depresijo?

Od tega je že šest, sedem let, tako da se malo težje spomnim. Vem, da sem začel telovaditi šele po dveh, treh letih. Da sem prišel do točke, ko sem se končno lahko spravil nekaj naredit. Ne spomnim se, ali sem si prej govoril, da moram. Lahko, da je bilo tako kot zdaj, ko se pogledam v ogledalo in nisem zadovoljen, kako izgledam. To me spodbudi, da začnem delati. Zdi se mi, kot da se zgodi en klik in greš. En nasvet, ki bi ga dal ljudem, je, da če si rečeš Moram začeti telovaditi, da greš ta moment telovadit. Ne da si rečeš, bom jutri začel.

Zdi se mi najbolj pomembno, da si rečeš, da moraš ta moment narediti. Pa tudi če je ob dveh zjutraj. Vedno je jutri in vedno je naslednji ponedeljek, pa bom prvega.

Tukaj je okno priložnosti odprto. Nekateri rečejo pet sekund, jaz rečem tri sekunde. Ker če takrat ne narediš koraka, potem bo jutri.

Jaz sem po navadi to delala z odštevanjem. Če hočem nekaj narediti, potem samo odštevam od deset do ena, vstanem in grem. To je bil moj način, da sem se spedenala in zbrcala. Pomembno je, da vsaj na začetku sam sebe prisiliš. Dokler se še lahko.

Verjetno podkast posluša tudi kdo, ki ima prijatelja, ki ima te težave. Kakšen bi bil nasvet za človeka, ki vidi, da ima njegov prijatelj problem? Kako naj pristopi do njega?

Prvi nasvet bi bil, da sprejme omejitve, ki jih takšen prijatelj ima. Depresivni se ne odzivajo. Ne vračajo sporočil, ne vračajo klicev. Zelo težko sprejmejo neko odločitev. Vsaka naloga jim je napor. Da poskusijo še enkrat, kadarkoli. Da so tam, da so pripravljeni. Da se verjetno ne bosta družila nekaj časa na način, kot sta se prej. Da ta prijatelj ne prevzema odgovornosti za prijatelja, ki je v depresiji, ampak da ostane res prijatelj. Da ne postane terapevt, ker je to lahko veliko breme.

Hitro se zgodi, da prijatelj reče Saj se itak nočeš več družiti z mano, se pač ne bom več in ne bom več poskušal. Treba je razumeti človeka. Hitro lahko pride do nesporazuma, ko se depresivni ne odziva. Si mogoče imel kakšno takšno izkušnjo?

Nimam nasveta, ker jaz nisem nikoli iskal pomoči. Mogoče veliko ljudi ni tega vedelo, čeprav me samo niso več videli. Edini, ki bi lahko posumili, so bili tisti, s katerimi sem online igral. Ampak z njimi sem bil ves čas v stiku, smo bili prijatelji. So mi pomagali že samo s tem, da so bili tam, da smo skupaj igrali.

Ti je pomagalo, da si vedel, da imaš te ljudi?

Nič ni bilo, kar bi mi pomagalo v zvezi s tem. Težko je vedeti, ali so oni dejansko vedeli, da sem bil depresiven. Vedeli so, da imam zelo slab spanec, kdaj se zbudim. To so vedeli. Dvomim pa, da so vedeli, zakaj.

Ste se pogovarjali o tem?

Večina ve zaradi YouTuba, ker sem že govoril o tem.

Bi ti zdaj pomagali, če bi vedeli? Kaj oni pravijo?

Težko je povedati. Tudi jaz nimam odgovora, kaj bi mi pomagalo z njihove strani.

Ti je verjetno najbolj pomagalo, da enostavno so?

Ja, v bistvu ja.

In da te ne pustijo nekje?

Ja. Pač, da ko grem igrat, da imam tam nekoga, s katerim se pogovarjam.

Še eno zanimivo vprašanje imam od svoje prijateljice. Ali so obdobja čez leto, ko je več depresije? Kdaj je manj depresije? Recimo, vemo, da obstaja sezonska depresija pozimi, ko ni sonca. Sploh v Ljubljani, kjer ga imamo ravno za 15 minut. To obstaja?

Da, obstaja. Govorimo o sezonski depresiji. Na Finskem je to velika tema, ker ni nikoli sonca. Pri nas se opazi, da razpoloženje postane bolj nizko, bolj turobno, manj imajo motivacije, da bi se gibali. Ni nujno, da se bo to razvilo v globoko depresijo, ampak poročajo o težavah z razpoloženjem, z voljo, z apetitom. Bolj so ješči, spanec se jim malo zamakne in tako naprej.

Si ti kdaj kaj takšnega opazil? To opažam zdaj. Ko iščem fitnes, iščem fitnes, ki je svetel. Če je fitnes temen, ne želim iti tja. Ne znam razložiti. Slabo se počutim, samo da razmišljam o tem. Da bi šel trenirat v prostor, kjer je čisto temno. Ko sem začel trenirati, sem treniral v kleti. Sem si pripravil olimpijske kroge. Ni šans, da bi šel zdaj to delat.

Imaš pa studio v kleti?

Zdaj je prenovljen, ni več kot klet. Je kot soba. Da bolj domač občutek.

Imaš več svetlobe?

Tudi ja.

Imaš več tudi svetlobe, da nisi v temi. Da nimaš te sezonske depresivnosti čez celo leto?

Ja.

Kako pa lahko okolje pomaga pri tem? Na primer narava?

Zelo pomembno je premikanje. Depresija je precej statična. Veliko je potrebe po tem, da sedimo, da ležimo. S tem se tudi občutki poglabljajo. Kakorkoli smo mi zmožni malo telesnega premika, damo prvo informacijo telesu. Aha, ok, gremo, se bomo premaknili, bo bolje. Zato toliko spodbujamo fizično aktivnost. Če gremo v naravo, je to definitivno samo plus. Vsak sprehod v naravi je plus. In se počutimo bolje. Eno je svež zrak, drugo pa, da smo nekoliko fizično aktivni. Takrat ne potrebujemo družbe, ampak samo telesni premik. To je tudi prva informacija možganom, da se lahko kaj premakne. Podobno je tudi z dihalnimi tehnikami, ki jih toliko promoviramo, pa se jih toliko izogibamo ali pa jih jemljemo zelo zlahka. Če jih dejansko vadimo, lahko pomagajo pri sproščanju in uspavanju. Zakaj je pomembno dihanje na prepono? Ker možgani razumejo, da je vse v redu. Ko smo anksiozni, dihamo samo do vratu. To je prva informacija možganom. Aha, nekaj ni v redu, moram se odzvati, moram biti še bolj aktiven. Potem smo po navadi še bolj anksiozni. Delo s telesom tako pri depresivnosti kot pri anksioznosti je velikega pomena. Ne samo, kako razmišljamo in čutimo, ampak tudi, kako smo telesno.

Rekel si, da si našel svoj svet v videoigrah. A se ti zdi, da ti je ta eskapizem pomagal, da si nekako pobegnil od svojih težav v resničnem svetu. Da si bil nekje, kjer nisi ti ti in ni več težav in si v čisto drugem svetu?

To se o svetu videoiger dostikrat govori. Definitivno je tako, da pozabiš svet. Tako kot mi je bila prej košarka in sem pozabil vse ostalo. Bil sem tam, igral sem košarko. Košarka je bila razlog, da sem v to padel in ni bila več izhod. Našel sem ga v videoigrah. Mislim, da so mi tukaj zelo pomagale. Veliko ljudi ne podpira, da toliko igraš. Takrat sem igral več kot dvanajst ur na dan. Zdi se mi, da če takrat ne bi imel videoiger, ali ne bi bil tukaj ali pa bi zapadel v kakšne hujše stvari, kot so droge in alkohol.

Se pravi, da lahko ena takšna stvar tudi pomaga? Da je to kot ena stvar, ki ni, kar bi lahko bilo slabše?

Pri Žigi se je obrnilo v plus. Čisto preprosto. On je iz teh igric potegnil nekaj dobrega zase. Kot je rekel, je imel socialne kontakte. Z nekom se je družil. Res, da so bile to drugačne ure. Zdravo definitivno ni bilo, ampak v tistem momentu najboljše, kar se je dalo narediti.

Zadnje vprašanje za vaju. Nasvet za nekoga, ki ima te težave?

Jaz bi rekla, da ne bežati pred lastnimi občutki, ker nas zmeraj ulovijo oziroma postanejo še težji. Izpostaviti, pogovoriti se z nekom, ki nam je blizu. In mogoče poiskati pomoč, če je to potrebno.

Jaz bi pa rekel, da definitivno ne biti tako kot jaz, ampak najdite pomoč. Sploh če imate možnost, da vprašate mamo ali očeta za pomoč. Meni se je mama vedno ponujala, pa nikoli nisem sprejel njene pomoči. Tako da če bi šel nazaj, bi definitivno to bila ena stvar, ki bi jo spremenil.

Najlepša hvala za vse odgovore. Ampak nismo še končali. Tukaj imamo še publiko, ki bo postavila svoja vprašanja. Pa dajmo kar začeti. Kdo bo prvi?

Zdravo. Zanima me, ali sprememba lokacije lahko pozitivno vpliva na psihično zdravje?

Sprememba lokacije, ja. Moja prva misel je bila, če je bila prejšnja lokacija kakorkoli povezana s kakršnimkoli nasiljem. Se pravi, kakšni so bili odnosi tam. Lahko lokacija vpliva na izboljšanje psihičnega stanja na način, da bi preprečila ali izboljšala depresijo? Mislim, da je to lahko samo en delček rešitve, ne pa celotne.

Hvala za vprašanje. Še kdo?

Zanima me glede jemanja antidepresivov na dolgi rok, kako je s tem? So zasvojljivi?

To je sicer bolj vprašanje za psihiatra. Tisti, ki predpiše medikamentozo. Po mojem znanju antidepresivi niso primerni za uporabo na dolgi rok, ampak za prehodno zdravljenje. Nekateri jih uporabljajo dlje časa, ampak so tudi drugi pristopi. Prenehati z antidepresivi in imeti kvalitetno življenje.

Hvala.

Naročite se na YouTube kanal Zavarovalnice Triglav in vidimo se v naslednji epizodi podkasta. Adijo.